Alvis Speed 20 SC Tourer (1934)

Alvis Speed 25 Charlesworth Saloon (1938)

Alvis TF 21 Mulliner Park Ward saloon (1967)

Alvis TF 21 Mulliner Park Ward saloon (1967)

Na avtomobilistično sceno se vrača še ena, že nekoliko pozabljena britanska znamka prestižnih avtomobilov, ki še vedno živi po zaslugi podjetja Red Triangle, čeprav je od njenega uradnega 'potopa' minilo že več kot štirideset let.

Pri tej aristokratski znamki so izdelovali avtomobile od leta 1920 do leta 1967 (izdelanih približno 22.000 avtomobilov), ker je znamka leta 1965 izgubila samostojnost in prešla pod patronat znamke Rover. Ker je bil vsak model znamke Alvis izdelan ročno in v majhnih količinah, je imel vsak izmed izdelanih avtomobilov astronomsko ceno v primerjavi s podobnimi izdelki. Večino izdelanih voznih šasij pa so oblekli znani 'krojači' (Cross & Ellis, Charlesworth, van den Plas, Mulliner Park Ward, Graber in Tickford), ki so ponavadi oblačili tudi štirikolesne izdelke znamk Rolls-Royce in Bentley. Zato je poleg tehnološke odličnosti in elegantne podobe lahko ponudil še zajetni odmerek ekskluzivnosti. Poznavalci avtomobilov vam bodo to znamko predstavili kot primer odličnega 'tihega vzrejnega programa', katerega končni rezultat izraža lastnikov prefinjen okus in odklanjanje nastopaštva, ki so ga ponujala in ga še ponujajo bolj zveneča avtomobilska imena.

Alvis slovi tudi po zanesljivosti ter po svojih dosežkih na dirkalnih stezah, ki so povezani z za tedanje čase zelo naprednim tehnološkim ustrojem. Že njihov prvi model (10/30) jim je leta 1921 privozil zmago na dirki 'London to Holyhead Trial', dve leti kasneje pa so že kraljevali na legendarnem dirkališču Brooklands, kjer je njihov model 12/50 kot prvi prevozil razdaljo v dolžini 200 kopenskih milj in pri tem dosegel povprečno hitrost 150 km/h. V istem letu so pri Alvisu na tem dirkališču podrli in na novo postavili 39 hitrostnih in časovnih rekordov.

Leta 1925 so Britanci razvili in izdelali prvi dirkalni avtomobil s prednjim pogonom in nameščenim mehanskim kompresorjem, ki ga je na stezi lahko pognal do 167 km/h. Njegovo nadgradnjo pa predstavlja prvi 'Grand Prix' dirkalnik s prednjim pogonom in posamično obešenim prednjim kolesnim parom, ki ga je premikal vrstni osemvaljni bencinski motor. Leta 1928 dobimo prvega serijskega predstavnika avtomobilov s prednjim pogonom, čeprav veliko ljubiteljev avtomobilizma misli, da sta nam to podarila DKW (Audi) in Citroën. Pri Alvisu je leta 1953 služboval tudi genialni konstruktor, ki nam je podaril originalnega minija, ker je Alec Issigonis takrat za Britance razvijal prototipni, 3,5-litrski bencinski motor V8. Zadnji model iz Alvisove dinastije izvira iz leta 1958 in nosi oznako TD21 (kasneje postane malenkostno spremenjeni TE21 in na koncu TF21). Za obliko tega modela je poskrbel švicarski karoserist Hermann Graber, skoraj vse (približno 1500 primerkov) so oblekli v hiši Mulliner Park Ward, nekaj pa jih je oblekel prej omenjeni Švicar. Model TF21 uživa kultni status med poznavalci in ljubitelji avtomobilske eksotike, temu primeren pa je tudi 'samoohranitveni nagon' avtomobila, ker se 88 odstotkov vseh izdelanih (106) primerkov še vedno nahaja v voznem stanju.

Alvisova vrnitev na sceno ni izvedena tako, kot smo v današnjih časih navajeni, saj Britanci iz na novo ustanovljenega podjetja z imenom Alvis Car Company (prej Red Triangle) ne ponujajo kupcem nobenega novega modela, želijo pa obvestiti vse lastnike in ljubitelje avtomobilov te znamke, da znamka živi in je pripravljena na posel v 21. stoletju. Za to so že leta 1968 poskrbeli nekdanji uslužbenci, ki so po zatonu znamke Alvis ustanovili svoje podjetje Red Triangle. Ta ustanova je tudi lastnik blagovne znamke Alvis, poleg tega Britanci hranijo in po potrebi tudi izdelujejo sestavne dele po originalnih načrtih, ker so specializirani tudi za servisiranje in restavriranje teh posebnih avtomobilov.