Minuli konec tedna je v Londonu potekala dražba avkcijske hiše RM Auctions, ki je postregla z novimi rekordi glede doseženih prodajnih cen nekaterih starodobnih vozil. Med 'junaki' minulega vikenda je še posebej izstopal Aston Martin DB2 z registrsko tablico “VMF 64”, ki je lastniku po dvainpetdesetih letih lastništva ob prodaji prinesel rekordnih 550.000 britanskih funtov.

Približno 600.000 evrov vredni DB2 (dolžina: 4299 mm, širina: 1651 mm, višina: 1359 mm, medosna razdalja: 2515 mm, masa avtomobila: 1134 kg (105 bhp)) je predstavnik modelne vrste (v serijski proizvodnji od maja 1950 do aprila 1953, tedanja prodajna cena: 1.915 britanskih funtov), ki jo opisujejo kot prvo dete novega lastnika (David Brown) znamke Aston Martin. Brown je v februarju leta 1947 odštel natanko 20.500 britanskih funtov za prevzem lastništva, ki ga je že čez nekaj mesecev okronal še s prevzemom znamke Lagonda. Ta prevzem mu je zagotovil dostop do tedaj novega šestvaljnega vrstnega 'twin cam' motorja, ki ga je leta 1943 razvil W.O. Bentley. 2,6-litrski bencinski motor iz modela DB2 je lahko razvil od 105 (maksimalna hitrost: 177 km/h) do 145 'konj' v tekmovalni izvedbi, kjer je ta model lahko dosegel 217 km/h. V devetih letih proizvodnje (do leta 1959) so takšen motor vgradili v približno sedemsto izdelanih avtomobilov (DB2, DB2/4, Mark II & III). Za zunanjo podobo tega športnega avtomobila, ki ima po uradni tovarniški filozofiji naziv 'Aston Sporting Saloon' (športna limuzina z enim parom bočnih vrat) je poskrbel oblikovalec Frank Feeley.

Primerek iz priložene fotografije, ki je bajno poplačal voznikovo 52. letno vztrajanje sodi med zelo posebne primerke, ker gre za tovarniško tekmovalno vozilo, ki je sodelovalo na devetih realnih dirkah in osvojilo nekaj prestižnih športnih lovorik. Ta zgodovinsko gledano, zelo pomemben DB2 (serijska številka: LML/50/8) krasi še ena lovorika. Čeprav je sodeloval na devetih dirkah (med njimi so tudi vztrajnostne preizkušnje) ni nikoli odstopil zaradi kakršnih koli tehničnih ali drugačnih težav. Na začetku leta 1957 so ga upokojili in predelali po “fast road specification” zahtevah, ki jih je predpisal sam David Brown, ker je avtomobil nekaj časa uporabljal kot osebno transportno sredstvo. Še v istem letu ga je prodal svojemu dobremu prijatelju. Novi lastnik, Gerald Lascelles (bratranec britanske kraljice Elizabete II) je kasneje postal predsednik kluba BRDC (British Racing Driving Club) in redno uporabljal bivši tovarniški dirkalnik na raznih prestižnih srečanjih starodobnih vozil vse do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Lascelles upokojil in skrbništvo predal svojemu sinu, ki je britanski dragulj ohranjal in vzdrževal do v minulem koncu tedna izpeljane menjave lastništva.