Pred znanim afriškem drevesom...

Deseto etapo so ekipe pričele zgodaj saj so poleg 565 kilometrov imeli za nalogo prečkanje meje med Mavretanijo in Senegalom tako, da so se na pot odpravili ob petih zjutraj. Iz glavnega mesta Nouakchott so se odpravili proti jugu, kjer se je pokrajina pričela spreminjati tako da je pesek prekrit z travo in drevesi.

Glavni mejni prehod med Mavretanijo in Senegalom je prehod Rosso, ki je poznan kot eden najslabših prehodov saj ga vodi lokalna mafija tako da je potrebno vse birokratske zadeve drago plačati. Pred mejnim prehodom Rosso so zavili proti zahodu in vozili skoraj sto kilometrov po nasipu ob reki Senegal.

Pri mestu Diama so prečkali mejo. Medtem ko so ekipe potrebovale petnajst minut za prečkanje Mavretanijske meje so za prečkanje senegalske meje potrebovali dobre tri ure. Očitno vse prehode vodijo lokalni veljaki in po svoji želji računajo stvari ki jih po ceniku sploh ni. Tako so policisti računali pet evrov na osebo cariniki pa petnajst evrov po vozilu.

Te izmišljene takse so velik del zaslužka a pritožbe ni saj delajo po sistemu vzemi ali pojdi nazaj. Nato je pot vodila mimo mesta St Louis nato pa 220 kilometrov dobre terenske vožnje po brezpotju do Roza jezera. Ker je pot vodila tudi mimo nekaj naselij je bilo potrebno paziti na ljudi in živali, ki se kaj dosti ne zmenijo za drveča vozila. Cilj etape je bil na znanem Roza jezeru, ki je bil tudi cilj rejlija Parz Dakar.

Roza jezero se nahaja trideset kilometrov severno od Dakarja. Ime je dobilo po naravni roza barvi ki je nastala zaradi velike koncentracije mineralov in mikroorganizmov v vodi. Zanimivo je tudi to da se jezero nahaja pod gladino morja in iz njega pridobivajo sol ki je glavni vir zaslužka lokalnega prebivalstva. Po prevoženih 7000 kilometrih so ekipe in vozila že kar utrujene pravita Robert in Tea ki sta še vedno na odličnem devetem mestu.