Opis in fotogalerija

Verjetno vsi, vsaj po tihem in nekje globoko v sebi, hrepenimo po tisti odločni, težko ukrotljivi in zverinsko privlačni juliji, ki se nesramežljivo zaveda svoje moči, lepote in značaja. Po tisti, pri kateri je že pogled dovolj, da začne srce hitreje utripati, in po tisti, ki s štiriperesno deteljico namesto visokih usnjenih škornjev in biča zahteva popolno predanost in pozornost. Priznam, za kakšen dan, dva in morda sem in tja kakšen konec tedna je pravi izziv in odlična popestritev sivega vsakdanjika. Okej, smo tudi sladokusci, ki nam to prija vsak dan, znova in znova, ampak to je že druga zgodba …

Velika večina pa verjetno raje izbere bolj umirjeno lepotico, takšno, kot smo jo tokrat vzeli pod drobnogled. Nikakor ni siva miška, a z manjšimi platišči, manj izrazitimi spojlerji in pragovi ter brez dodatkov iz ogljikovih vlaken je manj bahaška, čeprav s svojo resnično privlačno obliko vseeno pritegne veliko pozornosti in s svojim zmogljivim dizelskim motorjem nikakor ni od muh.

Zmogljiv turbodizelski motor je precej robat, a s šestimi do sedmimi litri precej zmeren pri porabi.

Testno giulio je namreč tokat poganjal 2,1-litrski (sicer z oznako 2.2) turbodizelski štirivaljnik, ki razvije vse prej kot zanemarljivih 132 kW (180 KM) moči in 380 Nm navora. Vsekakor gre za številke, ki pospešijo utrip srca in z malce več kot sedemsekundnim pospeškom do stotice potrjujejo, da je tudi tako motorizirana giulia športnega duha. Ja, je športnica oziroma vsaj dobra rekreativka, a po drugi strani vseeno precej uglajena in, kar se zmogljivosti tiče, vse prej kot razgrajaška. Podajanje moči je namreč zelo zvezno in tudi pri odločnem speljevanju ne pričakujte sunka v hrbet. Radodarna krivulja navora in šeststopenjski ročni menjalnik malce daljših razmerij namreč poskrbita, da enakomerno nabira hitrost, svoje pa dodajata tudi odlično podvozje in ostala tehnika, vključno s pogonom na zadnji kolesi. Prav rado se zgodi, da ste precej hitrejši, kot si mislite, in šele kazalec na merilniku hitrosti vas opozori, da ste pravzaprav že kar pošteno prekoračili hitrostne omejitve …

Takšna giulia se namreč tudi pri višjih hitrostih odlično počuti, pa najsi gre za vožnjo po avtocesti ali priganjanje skozi dolge, lepo speljane ovinke pregledne regionalke. Natančno podvozje vas kar vabi k temu, še bolj pa izjemno natančen volan, ki za povrh nudi zelo dobre povratne informacije. Pravzaprav med vožnjo zelo dobro čutite celoten avtomobil, čutite, kako kolesa grizejo v (hladen) asfalt, čutite, kje je tista meja, ki je ni zdravo prestopiti, in ob pravšnji meri zdrave pameti je vožnja resničen užitek. Ja, čutite tudi kakšno neravnino več, a vseeno ne toliko, da bi vas utegnile resnično motiti. Vsaj nas niso.

Z odlično tehniko, značajem in ne nazadnje tudi s ceno brez sramu cilja na kupce nemških premium SUV-jev.

Nas je pa zato zmotil precej robat motor – ne le hladen, temveč tudi ogret na delovno temperaturo je vseskozi slišno dizelsko ropotajoč in venomer smo imeli občutek, da imajo Alfini inženirji tu še kar nekaj prostora za izboljšave. Tudi menjalnik ni ravno biser – sicer povsem soliden izdelek bi si v takšnem, športno poudarjenem in na drugih področjih izpopolnjenem avtomobilu po našem mnenju zaslužil vsaj krajše hode prestavne ročice. Zato pa je voznikova ergonomija vrhunska, vse je na svojem mestu, tudi sedeži so zelo dobri. Osrednji večopravilni vmesnik z velikim zaslonom na sredinski konzoli in z vrtljivim gumbom med sedežema (tik ob prestavni ročici), ki skrbi za upravljanje radijskega sprejemnika, navigacije, modrozobe povezave in še česa, si tako glede preglednosti menijev kot tudi logičnosti upravljanja zasluži povprečno oceno.

Še posebej, če ga primerjamo s katerim izmed premium predstavnikov nemške trojice, ki se jim giulia povsem upravičeno postavlja ob bok. Ne nazadnje to dokazuje tudi s ceno – v osnovi s takšno kombinacijo motorja in opreme stane 40.790 evrov oziroma, vključno z doplačilnimi dodatki testnega vozila in 2.500 evri popusta, dobrih 45 tisočakov.