Opis in fotogalerija

Redkokatera barva je v avtomobilskih krogih tako zelo britanska kot zelena. In redko katero doživetje je tako zelo britansko kot zlesti za volan Astona Martina. Že sam obred spuščanja strehe in nameščanja platnene zaščite je angleško skropulozen. A vse to le do trenutka, ko na sredinski konzoli stisnete okrogel, neonsko rdeče osvetljeni gumb. Engine Start. Od tam naprej zadeve tečejo sinhronizirano in natančno. Najprej zaganjač, ki premakne bate v cilindrih v nekakšen "slow-motion", obrat za obratom. Trenutek ali dva zatem pa se zares in dokončno zbudi vseh dvanajst valjev in sedemkrat uležajena ročična gred se v trenutku zavrti s hitrostjo 2000 obratov v minuti. Zvočna izolacija pa daleč od tega, da zmore zadržati prenose frekvenc in decibelov, ki jih proizvajajo eksplozije atomiziranega bencina nad čeli batov. Ko se hitrosti izgorelih plinov z začetne brzine zvoka po sistemu izpušnih kanalov in cevi iz nerjavečega jekla umirijo in dosežejo konec dveh med seboj široko razmaknjenih difuzorjev, se razleže huronska melodija, industrijski "concerto". Dovolj, da lahko motorni menedžment zmanjša vbrizg goriva in se frekvenca umiri na konstanto prostega teka. Na 800 vrtljajev v minuti. Ampak dame in gospodje, to je šele začetek.

A vseeno ne začetek, ki ga je doživel David Brown, katerega inicialke nosijo DB7 in njegovi predhodniki. S proizvodno ceno avtomobila višjo od cene, ki jo je zanj plačal kupec ter stroški za zmagovanje v Le Mansu, je bil finančno izčrpan podjetje prisiljen prodati. In ni bil ne prvi ne zadnji. Pred njim in za njim je znamka v svoji 89-letni zgodovini prešla skozi toliko rok, kot grozdje na trgatvi. Šele v osemdesetih, ko je podjetje kupil Ford, se je v podjetje prvič naselila tudi finančna stabilnost. A tudi zavetje velikana ni preprečilo, da ne bi originalnega primerka modela DB5, katerega je Sean Connery kot James Bond vozil v filmu Goldfinger, ukradli na neki razstavi v Miamiju. Z ejektorskim sedežem, neprebojno ploščo za svinčene izstrelke, dimno zaveso in brzostrelkami vred.

Pločevino je leta 1993 ukrojil tako spektakularno, da jo častijo milijoni po celem svetu. Notranjost je naredil bolj angleško, kot bi bil sprehod po garderobnih omarah Princa Charlesa. Ian Callum je ustoličil DB7 kot najbolje prodajanega Aston Martina vseh časov. V izrazoslovju firme sta pomembna dva izraza. Vantage in Volante. Testni model je nosil oba. Prvi v Astonovem jeziku pomeni najmočnejši motorni derivat, drugi pa kabriolet. Če to prenesemo v številke, potem ima agregat z dvanajstimi cilindri 5935 ccm delovne prostornine in 420 konjskih moči. Dovolj, da odpihne ročno nanošeno barvo s karoserije.

S svojimi 467 centimetri in deklaracijo 2+2 je že skorajda perverzno velik. Mu pa to omogoča, da se elektrificirana streha ob pritisku na gumb ne zloži v prtljažnik, ampak v poseben, temu namenjen prostor za sedeži. Obratno, kadar je platno razpeto nad glavo, da bi preprečilo otoška vremenska presenečenja, deluje oblikovno kot del celote in ne kot šotor razklenjen preko karoserije. Nasploh so oblikovalske konture tako glamurozne, da delujejo sveže skoraj desetletje zatem, ko so bile ustvarjene. Tako kot njegovi predhodniki, je tudi DB7 v dar z dedovanjem prejel značilna zavihka na maski in stranski škrgi s kromastim ročajem. Vitko telo, ki spominja na torpedo in sprednji del, ki oponaša razprti gobec morskega psa, pa sta dovolj prepričljiva takrat, kadar je potrebno biti opažen. Manjše spremembe je DB7 doživel leto pred iztekom tisočletja, torej istočasno, ko se je ob šestcilindrskem kompresorskem motorju pojavila še verzija Vantage z dvanajstvaljnikom. Kasneje so prvega prenehali vgrajevati, ducat valjev pa je bil hkrati precendens za viharno zgodovino, saj so jih do tedaj montirali največ po osem. Z novim seznamom barvnih kombinacij in cenovno etiketo 103.750 funtov sterlingov so ljubitelji zopet lahko posegli po letni proizvodnji 1000 vozil.

Aston Martin DB7 Vantage Volante je v vožni še bolj prepričljiv, kot je ime njegovega razvojnega inženirja za podvozje. Kingsley Riding-Felce in ekipa so opravili vrhunsko delo. Kako bi si sicer lahko predstavljali udobno vožnjo z ubijalsko našpičeno 18-palčno Bridgestone obutvijo širine 245/40 spredaj in 265/35 na zadnjem paru koles. Še več, dvojna prečna vodila, ki sicer niso zadnje, kar je dorekla tehnologija na tem področju, zagotavljajo izjemno trakcijo; tudi kadar je na asfaltno podlago potrebno prenesti veliko moč. Istočasno je močno natančen tudi krmilni mehanizem, katerega skrajni element, volan, je ravno prav dimenzioniran, kadar ga oklepata dlani in vrtita roki. Na slabših podlagah je takoj jasno, da je vzvojna karoserijska čvrstost skorajda na nivoju kupeja. Stresanja praktično ni čutiti, le volanski drog teleskopsko vibrira, kadar imajo blažilniki res veliko dela. Na drugi strani je volan daleč od skoposti, kadar posreduje povratne informacije o cesti pod kolesi in adhezivnosti gum. Skoraj 1,9 tone težko vozilo je tako lahkotno in agilno tudi kadar ni v klasičnem ''luxocruiser'' gibanju, ampak tudi kadar se mu zahoče serpentinasti ''grand turismo''. Seveda, moči je v izobilju in pogon na zadnji kolesni par z delno zaporo diferenciala je zato prepričljiv takrat in vsakokrat, ko je masivno skulpturo potrebno zganiti v gibanje. Z mesta to opravlja avtomatika kar v drugi prestavi. In vsakič s čudovitim tuljenjem. Gre pa tudi v prvi brzini. Neznansko hitro. S silovitim lepljenjem telesa na usnjeno Connolly podlago. Saj si predstavljate, štiristodvajset konjev, dvanajst cilindrov, oseminštirideset ventilov. Čudovit stroj, iz Coswortha. Stranski pospešek ni težava za voznika, ker so sedeži pravi, še manj za avto. Prekomerno dodajanje plina v ovinku se pokaže v klasičnem oddrsavanju nosa. Z malo manj grobosti in bolj prefinjeno uskladitvijo rok in nog, bo vaš tudi zadek. Totalna kontrola. Pustite, da predvidljivo spodrsne in ga zapeljete po krožnici. Toda če vas pri tem početju zaloti, bognedaj policija ali kdo iz lordskega kluba, vam grozi izključitev. Pa še s poceni ginom vas bodo polili. DB7 Vantage Volante je močna žival, zna marsikaj, v prometni knjižici pa vseeno piše, da je Grand Tourer. Zakaj? Ker je tako neznansko tih, da lahko šepetate in vas bodo slišali. Ker je vožnja z njim tako preklemansko udobna, kot bi sam Kingsley Riding-Felce metal vato pod kolesa. Zato, ker je tako hiter, da ga raje vozite počasi. A zdaj razumete?

Ne samo na zunaj, tudi znotraj hoče biti DB7 Grand in Tourer. Ampak mu to manj uspeva. Najprej stikala. Ta so pokradena iz "civilnih" Fordov. Drugič, stranski ogledali. Od Citroena. A se hecajo? No, če ne veš, ne boli. Da postane notranjost takšna, kot jo vidite na sliki, je potrebnih osem odraslih krav, katerih kožo ustrojijo v najboljši strojarni na svetu, Connolly. Gladko in mehko, najboljše, kar obstaja. Skupaj usnje sešijejo ostareli gospodje, na roko. Povsod kamor pogledate. Fantazma. Na armaturi je celo dvobarvno. Ženskam kombinacija ni bila všeč. Prav tako jih je motilo dejstvo, da je sovoznikov airbag pojedel predal za rokavičke. Ampak, če katero to preveč moti, jo lahko pustite tudi doma. To si pri Astonu lahko privoščite. Za vozilo maloserijske proizvodnje smo pričakovali slabšo kakovost montaže, a se izkaže, da je brezhibna. Sedenje je nizko, vendar ne dirkalno nizko. Prostor za stopala je tesen, a ne pretesen. Leteča ročna zavora je v napoto stikalom, ki krmilijo premikanje sedeža, ampak se da. Čez spuščeno streho je potrebno nameščati ponjavo. Ali koga to sploh zanima?

Pred vami je avto, ki vključno z nekaterimi dodatki, kot je na primer dežnik (33.250 SIT) ali petstopenjska prestavna avtomatika Touchtronic (1.350.000 SIT), stane približno 200.000 Evrov. Na kaj pomislite, potem ko ga kot kakšnega lipicanca najprej pogladite. Barva je itak prava, ker se zgodba odvija pri nas. Zelena kajpak. Zelena je trava, kjer Princ Charles igra polo, zelena je karoserija, ki jo poželjivo opazujejo nešteti, zelena je zavist. V tem avtu je boste srečevali veliko. Lahko vas celo kdo pljune. Mene so. In sem šel še en krog. Pa da ne bo kdo mislil, da sem jih nazaj s ta zelenim. Ne, s ta zeleno. Naravnost v srce. Zavistno zeleno.