Opis in fotogalerija

Münchenski snovalci vsekakor niso imeli v mislih ideje Sira Aleca Issigonisa o ljudskem avtomobilu, ki je zaradi genialne prečne postavitve motorja in prednjega pogona v zelo majhnih zunanjih merah potešil potrebe družin z nizkim proračunom. Avtomobil so namesto tega raje malce napihnili, saj se od originalnega po dolžini razlikuje za 60 centimetrov, v širino pa se je zredil za okoli dvajset centimetrov. Kar sploh ni slabo. Tisti ljubitelji, ki bi si drznili oskruniti svetost originala, so si prav gotovo želeli, da bi bila kabina bolj prostorna in jih v stisnjeni kabini volan ne bi drezal v adamovo jabolko. No, pri novem je stvar povsem drugačna. Avtomobil je spredaj sodobno prostoren, vrhunsko opremljen in v notranjosti dovolj igriv, da je z dobršno mero nostalgije povsem samosvoj. Zadaj je zgodba drugačna. Poleg skopo odmerjenega prtljažnika s 160 litri postornine je življenje na zadnji klopi povsem odvisno od dobre volje spredaj posajenih voznika ter sovoznika.

Zagotovo najpomembnejši detajl v notranjosti je v stilu predhodnika sredinsko nameščen merilnik hitrosti, ki zaradi velikega premera spominja na starinsko uro, obešeno na sicer dovršeno sestavljenem plastičnem kaminu. Poleg tega v oči takoj padejo še izvirno oblikovana stikala v stilu starih lovskih letal, pa v barvo aluminija odeti vložki na vratih in armaturi in seveda usnjen volan. Ta, z nerazumljivo širokima prečkama voznika rahlo zmoti, vendar po nekaj kilometrih iskanja pravega položaja za preostale štiri prste postane povsem domač. Pravzaprav je v kokpitu škoda le ta, da nima niti enega zaprtega odlagalnega prostorčka, saj je servisna knjiga prav zaradi tega morala romati v klet prtljažnega prostora.

Okrogle luči, pokončno sprednje vetrobransko steklo in izgled, kot da gre za igračko, ne pa pravi avtomobil, so le nekatere prvine, ki so jih po vzoru klasike uspeli prenesti v novi model. V testni izvedenki Cooper seveda ni pozabljeno niti na belo streho in zunanji ogledali ter, kot dodatek, še nevpadljive kromirane letvice za privlačnejši izgled. Učinek majhnosti avtomobila odlično poudarijo na testnem kar 16-palčna in že v osnovi 15-palčna lita platišča. Očitno je bila od originalnih desetih palcev izpred štirih desetletij narejena dolga pot. Tako kot kolesa je korenite spremembe doživelo predvsem podvozje. Namesto, da avto sloni na gumijastih kockah, je novi Mini posajen na "pravo" vzmetenje. In prav imenitno je, kako je bavarcem uspelo pričarati gokartovsko trdo podvozje, v povezavi z natančnim in le z dvema in pol obratoma omejenim krmilom pa odlično ubogljiv in vodljiv avtomobil. Čeprav novejše izvedenke BMW-jev izgubljajo točke pri športno usmerjenih voznikih, mini nikakor ne razočara.

Pri bavarcih se najboljše vedno skriva pod motornim pokrovom. Minijev 1,6-litrski štirivaljnik z eno odmično gredjo v glavi motorja s pomočjo Siemensove elektronike iztisne 115 konjskih moči. In če sem zgoraj primerjal armaturo s kaminom, je jasno, kje je gorišče. V kombinaciji s petstopenjskim menjalnikom se motor izkaže za poskočen, z veseljem vrteč (tudi do 7000 obratov) a z navorom nedarežljiv stroj. 149 Nm pri poznih 4500 vrtljajih voznika sili v nenehna pretikanja. Na to se ne gre pritoževati. Vožnja Minija v visokih vrtljajih je osvobajajoča izkušnja, spremlja pa jo pesem kromiranega izpuha na zadku. Nič manj zadovoljivi pa niso niti tisti trenutki, ko med speljevanjem po začetnem molku pri 2500 vrtljajih motor končno zaživi. Takrat je pospeševanje odločno in ob vzdrževanju momenta tja do pete prestave malčka pripelje do ne ravno mirnih 200 km/h končne hitrosti. Motor ima dve osebnosti tudi pri porabi. Poleg najmanjših 6,4 litrov porabe, se z 10,5 litri na sto kilometrov povprečne testne porabe ni ravno izkazal. Potrebno pa je dodati, da ob takšnem avtomobilčku noga na od spodaj vpeti pedalki za plin ni bila prizanesljiva.

Kakorkoli že, pa najsi bo počasen ali hiter, prostoren ali ne, eno dejstvo drži: novi mini je gotovo najbolj opažen avtomobil na cesti. Kljub visoki ceni, tudi na račun dolgega spiska dodatne opreme, ki vključuje avtomatsko klimatsko napravo, delno usnjene sedeže, usnjen volan, gume z ojačanimi stenami, ki dovoljujejo vožnjo tudi če je katera od njih prazna in paket "chili", je to morda celo najcenejša vstopnica v svet ekskluzivnih vozil. Za polpeti milijon tolarjev sem med vožnjo požel več pogledov kot katerikoli drug avtomobil in ukradel kar nekaj src. Ne jaz, mini seveda!