Opis in fotogalerija

Čeprav gre za ti. zeleni avtomobil, od daleč, razen po oznaki na zadku, nihče na prvi pogled ne loči med navadnim in tem, okolju prijaznim, mondeom. Linije so pri obeh elegantno speljane po celotni površini vozila, vendar kinetični dizajn tukaj ne pride toliko do izraza, kot pri njegovih manjših sestrah. Konec koncev v svojem bistvu tudi ni namenjen poznim pubertetnikom, prej tistim z zgodnjimi znaki krize srednjih let. Sicer se mondeo econetic od običajnega loči po dodelanem sprednjem odbijaču, ki je za manjši upor na nefunkcionalnih mestih zaprt, spojlerju na zadku vozila, ki usmerja zrak tako, da kar najlažje 'teče', in pnevmatikah z manjšim kotalnim uporom. Za boljšo vodljivost in večjo stabilnost so inženirji econeticu namenili še znižano športno podvozje.

Že površen pregled notranjosti pokaže, da gre za vrh Fordove ponudbe. Mogoče se bo komu zdela plastika na sredinski konzoli 'čričkasta', sploh, če ima izkušnje z ostalo Fordovo paleto. Povem lahko, da je, vsaj v testnem vozilu, to zgolj stvar vida in ne tudi občutka. Na otip mehka plastika, moderen dizajn in skoraj nič pokanja materiala so lastnosti, ki tokrat prepričajo. Sedeži so udobni in lepo nastavljivi, za volanom se sedi visoko, voznikov pa je celo elektronsko nastavljiv po višini. Od Forda smo že vajeni velikih volanov in pri testnem ni nič drugače. Sicer še kar lepo sede v roke, večkrat pa bi si želel nekaj manj 'glomaznega' krmiljenja.

Komentar na motor, ali še bolje, na njegovo izbiro, bi bil pred leti verjetno začinjen z nekaj pikrimi na račun dizelske tehnologije v varčnem avtomobilu. A se je od časov, ko je bila ta tehnologija 'umazana' in nedorasla bencinski, veliko spremenilo. Dobili smo prvega črnskega predsednika ZDA, dizel pa je v več pogledih prehitel bencin. V econeticu je svoje delovno mesto našel 1,8-litrski dizelski agregat, ki je zmožen ponuditi do 92 kW. Njegovo delovanje je še kar uglajeno in racionalno. Sicer ob težji nogi poraba naraste blizu 7 litrov, deklarirana pa je tudi dosegljiva. Ob mondeovih merah se moč agregata ne zdi ravno velika, kljub temu slednji nikoli ne pusti na cedilu, tudi pri avtocestnih prehitevanjih ne. Pravzaprav ni moč opaziti, da bi bil agregat podhranjen. Edino v mestu se izkaže slabost menjalnika s predolgimi prestavnimi razmerji, ki so neprijazna do pogostih speljevanj, saj avtomobil rad ugasne, če ne dodate več plina. Prav tako v drugi in tretji prestavi vozite pri hitrostih, ki so pri večini avtomobilov rezervirane za tretjo in četrto. Po mojem mnenju bi bil boljša izbira 6-stopenjski menjalnik. Zanimivo je tudi to, da pri avtocestni omejitvi v določenih primerih takšen ford manj porabi v četrti kot peti prestavi, šele pri večjih hitrostih pa se poraba obrne v prid pete stopnje, s čimer je precej očitno namenjen nemškemu trgu.

Krmiljenje in podvozje, ki je kot že rečeno znižano športno, sta povsem na nivoju slovesa Forda. Voznik lahko z econeticom vozi počasi in varčno, če se mu zahoče, pa ga lahko ravno tako z lahkoto preganja po ovinkih. Za to so mu posredovane vse potrebne informacije, dobro pa tudi ve, da bo podvozje popustilo pozneje kot on. Tudi zavore se ne ustrašijo kratkega sprinta v neznano, menjalnik pa seveda ni za športno vožnjo. Ford je s svojo varčno limuzino precej pozno vstopil na trg zelenih vozil. Pred njim so to storili praktično že vsi večji igralci na trgu. Z osnovno ceno sicer spada med cenejše opcije, v primerjavi z ostalimi pa ne nudi toliko tehnologije, da bi ga lahko kar na lepe oči okarakterizirali kot najbolj logično izbiro. Ponudi enake kvalitete kot svoji bratje, ob tem pa porabi malo manj goriva in izpusti manj strupenih plinov v ozračje. Pri takšnih avtomobilih bodo imele glavno vlogo dajatve.