Opis in fotogalerija

Vendar ostaja pri zadnjem E-ju uspešnost zgodbe še nepopisan list. Zajetne dimenzije, skrite med velike, a ravne površine ter ostre in povsem umirjene poteze, po celotni liniji uprizarjajo silhueto zdravih proporcev. Ključni detajli, kateri so skupni vsem generacijam modelov E, kot so dvojne, tokrat oglate luči, krom maska ter obvezen Mercedesov kipec na vrhu nje, tudi tokrat odlično dopolnjujejo všečno, usklajeno celoto. No, pripomniti pa velja, da bo vsaj evropskim okusom malce negotovosti ali godrnjanja vlil zadek, ki je po svoji podobi precej bližje azijskim proizvajalcem, kot pa nemški legendi. Ampak tudi tega se gre kaj kmalu privaditi.

Notranjost, ki je sicer po stilskih prijemih enakovredna zunanjosti, prinaša vse tisto, kar se od Stuttgartske zvezde pričakuje, in je vsekakor vredna vseh pohval. Prostornost je vzorna, počutje in udobje tudi. Izjema je le krepko preplitek in s svojim dostopom krepko premajhen prtljažnik glede na velikost avtomobila. Oprema elegance, s katero je opremljen testni E, je povsem klasične sorte in prinaša poleg že pregovorno vrhunske končne izdelave tudi osvežitve pri izbiri barvnih odtenkov, ter v redni ponudbi najfinejše materiale. Namesto antracitnega, volansko usnje ter gornji del armaturne plošče krasi kakavovo rjavi odtenek, porasti javorjev les okrasnih letvic je imenitno pristen, aluminij brušenega leska na gumbih in obrobah prezračevalnih šob je 'pravi', usnje bež oblazinjenja prvovrstno, ostali detajli pa so fini in napravljeni zares temeljito. No, ena takih finih stvari je vsekakor zlato sevajoča osvetlitev vseh spodnjih robov okrasnih letvic, ki delajo potniški prostor še bolj salonsko topel in domač.

Spisek serijske opreme je dolg, še daljši je spisek dodatne, ki vključuje poleg prej naštetih dobrin tudi odličen avdiosistem s telefonom bluetooth in navigacijo, bočni zračni varnostni blazini na zadnji klopi, gretje prednjih sedežev, tempomat, vrečo za drobnarije v prtljažniku, sistem za lahko podiranje zadnje klopi in še nekaj ostalih malenkosti, saj ti, v tem segmentu 'nujni' dodatki, podražijo avtomobil, ki v osnovi stane dobrih sedeminštirideset in pol tisočakov na kar štiriinšestdeset.

Motorizacija testnega E-ja je podrejena okoljski prijaznosti. 2,2-litrski štirivaljni dizel z oznako 250 CDI in pripisom Blue efficiency, gre s spoštovanjem Euro5 norm na roko naravi, s svojimi 150 kilovati moči in kar 500 Nm navora pa je pisan na kožo dinamičnejšim voznikom. Zmogljivosti le-tega so, ko želimo, vsekakor prepričljive; pospešek 7,7 sekunde od 0 do 100 km/h ter 240 km/h končne hitrosti je dober rezultat. Poraba pa pri normalni vožnji z dobrimi šestimi litri na 100 prevoženih kilometrov dokaj zmerna. Odločnost jo zna dvigniti nad devet. Seveda k temu rezultatu pripomore tudi petstopenjski samodejni menjalnik, ki sicer deluje zelo uglajeno, vendar je ob konkretnejših podvigih prevečkrat neposlušen in voznika odvrača od priganjanja. Zato pa se bo vsem potnikom za takšne majhne opazke E oddolžil z mirno in gosposko vožnjo, odlično vodljivostjo, izredno tihostjo, tudi pri visokih hitrostih, ter posledično zadovoljstvom, ki ga E-jev kupec vsekakor želi imeti.

Konec koncev, če bi iskali po ponudbi E-jevih modelov, bi z lahkoto ugotovili, da je v dosedanji skoraj popolni verigi modelov manjkal avtomobil, pripravljen kupcem na takšen način. Da bo osvajal ljubitelje klasike. Ja, in takšen jih nedvomno bo.