Opis in fotogalerija

Očitno je bil outlander tudi Francozom tako všeč, da so se združili z Japonci in pri Peugeotu ter Citroënu ponudili skoraj enaka avtomobila na isti osnovi. Ampak je original samo eden, pa čeprav ima Peugeotov motor. Seveda Francozom ne manjka izkušenj pri sodobnih turbodizelskih motorjih, kar se odraža tudi pri tem z 2,2 litra delovne prostornine in 115 kW (156 KM), še bolj pa zaradi zelo uporabnih 380 Nm navora, da brez težav zleze na kakšen hrib. Pomembneje: zmore lepo pospeševati, ko to od njega potrebujete na cesti. Kljub štirikolesnemu pogonu je namreč takšen avtomobil še vedno namenjen kupcem, ki preživijo največ časa na urejenih cestah. Po potrebi lahko sami z velikim vrtljivim gumbom med sedežema določate, kam se prenaša navor, običajno pa je to lahko le na sprednji kolesi, ko je tudi poraba najbolj ugodna. Na testu je znašala 8,2 litra na 100 km, kar je dovolj dober rezultat, da se splača doplačati za dizelski motor. Ko teren postane bolj zahteven, lahko izberete tudi stalni pogon na vsa kolesa, ki sicer deluje odlično, vendar ne smete zahtevati preveč, ker pri robotiziranem menjalniku prenos moči še vedno poteka preko zobnikov, ki so tako ob drsenju precej bolj izpostavljeni obrabi.

Vseeno je menjalnik z dvojno sklopko najboljši del prenove, saj prestavlja tako hitro in tekoče, da ga je kar veselje uporabljati na cesti. Če ste kdaj vozili Volkswagnov DSG, veste, o čem govorim. Morda japonski v primerjavi z nemškim ni tako hiter pri prestavljanju, je pa bolj uglajen in ima krasna vzvoda iz magnezija, s katerima se vmešavate v delovanje elektronike, če vam kaj ni po godu. Odziv je hipen, občutek pa celo malo športen. Vendar beseda športen ne sodi k takšni vrsti avtomobila, čeprav jim marsikdo pravi tudi športni terenci. Enostavno gre za 'cestne terence', kar outlander izkazuje z zelo dobro vodljivostjo in dobrim občutkom na volanu, nagibanja karoserije pa je tudi manj kot pri večini konkurentov, s tem da podvozje nudi vse potrebno in pričakovano udobje.

Prav zato so ob prenovi nedolgo nazaj naredili obliko malo bolj cestno agresivno, znotraj pa se z nekaterimi materiali potrudili, da izgleda dražje. Zgornji del armaturke so recimo oblekli v usnje, prav tako ohišje merilnikov, in so v bistvu čisto poceni prišli do nečesa več. So pa pozabili narediti volan tudi po globini nastavljiv, kar jim v tem cenovnem rangu težko odpustim. Tako kot nekatere dele iz preveč cenene plastike. Po zaslugi velikega osrednjega zaslona, ki ga upravljate z dotikom, je na armaturni plošči zelo malo gumbov, tisti, ki so, pa s svojo velikostjo olajšajo uporabo. Le tisti za potovalni računalnik je v skladu z modernimi smernicami nerodno nameščen levo od merilnikov.

Mitsubishi v zadnjem času nikoli ne razočara niti z avdiosistemi, saj je njihov partner Rockford Fosgate. Tokrat ima kar 710 vatov, nizkotonec pa se šopiri v prtljažniku. Vse skupaj bo navdušilo zahtevnejše poslušalce glasne glasbe, sicer pa se v zadku skrivata še dodatna sedeža, ki sta uporabna res za najmanjše. Prtljažnik sam je precej neroden za natovarjanje, ker se vrata odpirajo v dveh delih, čeprav je po svoje spodnji del vrat tudi uporaben za sedenje. V celem je outlander zelo prijeten za uporabo, takšen z vso opremo pa stane 40 tisoč evrov. Niti ni toliko, ko pogledate, kaj vse dobite. Pred nakupom razmislite le o menjalniku; če ste veliko na terenu, izberite ročnega, sicer pa vsekakor TC-SST.