Opis in fotogalerija

Sharan je eden tistih avtomobilov, ki si ga bodo kupci, ozirajoč se za obilico prostora, udobjem, praktičnostjo, uporabnostjo, dobro opremljenostjo, solidno voznostjo in nenazadnje estetsko dovršenostjo, postavili definitivno v sam vrh med možno izbiro.

Ja, s sharanom so Volkswagnovci znova dokazali, kako zelo dobro obvladajo svoj posel. Nova generacija je kljub svojim zajetnim dimenzijam in oglatosti prijazna in privlačna, čeprav ji zadržanosti ne manjka. Prav zadržanost je ena tistih vrlin, ki je mnogim všeč, saj takšen enoprostornik po občutku precej približa klasičnim limuzinskim avtomobilom. No, pri sharanu je to več kot očitno. Trendovska hišna maska, razpotegnjena od luči do luči spredaj, ravna strešna in enako bočni liniji ter navpično odsekan zadek z jasno odrezanimi škatlastimi lučmi so tudi tu Volkswagnovo identični in prijetni. Luksuzni dodatki krom letvic okoli stranskih stekel ter aluminijasti strešni nosilci so stvar, ki dobro izgleda in je del opreme highline, s katero je testni avtomobil opremljen. No, očem nevpadljiva so ostala zadnja bočna vrata, ki se po novem odpirajo drsno in delajo sharana na ta način bolj praktičnega za uporabo.

Ogromen napredek prinaša drugi generaciji sharana notranjost. Nadpovprečno dobri materiali, zelo kvalitetna izdelava, prijazen in enostaven dizajn ter odlična ergonomija štejejo sharanu samo v prid. Poleg tega pa zvrhana mera prostora bodisi spredaj, v srednji vrsti, ali v zadnji prtljažni vrsti sedežev nudi vsem sedmim potnikom udobno vožnjo, tudi na dolgih relacijah. Odlika prostornosti je tudi v enostavno pospravljivi tretji vrsti sedežev, ki se z enim potegom pospravijo v ravno dno velikega prtljažnika, po drugi strani pa avtomobil nudi dovolj prostora v zadku, da bo sedemčlanska posadka zlahka odšla na bogato založen piknik v naravo.

V opremi highline najdete vedno konkretno dolg spisek serijske opreme, pri tem pa velja omeniti in pohvaliti optični sistem za pomoč pri parkiranju (ni kamera!), stropno prezračevanje zadnjih vrst ter imenitno usnje in alkantaro na sedežih. Hvaliti ne morem, s pripetimi pasovi seveda, prezapletenega delovanja električne ročne zavore in 'hill holderja' (zgled bi bil lahko Renault), 'gluhih' tipk za telefon na volanu in avdioenoti (ni bluetootha), klasične nepreglednosti modula klimatizacije ter sicer precejšnjega števila povsod vselej (pre)majhnih predalov.

Pohvaliti pa moram odlično zvočno izolacijo celotne notranjosti. Dobre besede sledijo tudi vožnji s sharanom. Podvozje deluje uglajeno in suvereno, dovolj mehko, ko gre za udobje, in presenetljivo čvrsto, ko gre za odrezavost voznika. Avtomobil je odlično vodljiv, predvidljiv in smerno stabilen. Dvolitrski TDI s tehnologijo 'bluemotion technologies' je po dveh letih vgradenj že dodobra preizkušen stroj in se tudi tukaj pokaže kot odličen partner sharanovega karakterja. S stotremi kilovati moči je v sharanu moči ravno dovolj, da je odzivnost kljub toni in osemsto kilogramov avtomobila vedno korektna, pospeševanja dobra, končne hitrosti pa kljub veliki površini, na katero deluje zračni upor, visoke.

Šeststopenjski ročni menjalnik je s svojimi odlično preračunanimi prestavnimi razmerji pisan sharanu na kožo. Poleg vsega pa nas takšen navduši še s svojo pravzaprav zelo skromno porabo. Normalna vožnja zahteva 6, živahnejša 7, 'na polno' pa do 8 litrov plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov. Na žalost podatka o porabljeni sečnini, ki pomaga izgorevati strupene pline, ne ponuja, ampak po podatkih tovarne naj bi en liter zadostoval za 1000 prevoženih kilometrov, torej jo je potrebno na servisih menjati vsakih 15 tisoč km. Ja, za družine si v tem trenutku težko predstavljam boljši avto, seveda pa ni poceni. 32 tisoč evrov velja takšen, kot je ta.