Ford Cosworth DFV

50 let Fordove motorne ikone

Cosworth Engineering v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja

Ponedeljek, 10. april 2017, 11:12

Avtor: Marko Miklavc Foto: Ford

Bill Brown, Keith Duckworth, Mike Costin in Ben Rood

Cosworthova konstruktorska ekipa v 'barvah'

Ford Cosworth DFV

Jim Clark - Zandvoort 1967

Graham Hill v Lotusu 49 - 1967

Graham Hill (Lotus)

James Hunt (McLaren)

Emerson Fittipaldi (Lotus)

V letošnjem juniju bo minilo že 50 let od vstopa znamke Ford v karavano sodobne Formule 1, kjer ji je pripadla predvsem vloga dobavitelja pogonskih sklopov v obliki legendarnega Fordovega DFV motorja, ki so ga upokojili šele leta 1983, skoraj neverjetnih 16 let po prvi zmagi …

4. junija leta 1967 se je na dirkališču Zandvoort, kjer se je na startu prvič pojavil tudi revolucionarni lotus-ford 49, odvijal tedanji nizozemski 'Grand Prix', kjer je na koncu dirke slavil legendarni Jim (James) Clark s prej omenjenim novim F1 dirkalnikom znamke Lotus, v katerem se je premierno predstavil tudi Fordov 3,0-litrski atmosferski bencinski V8 motor, ki ga poznamo po imenu ford cosworth DFV (Double Four Valve). S tem tekmovalnim motorjem, ki je zasnovan na osnovi serijskega štirivaljnega bencinskega pogonskega sklopa (tip FVA (Four Valve Series A)) iz ford-lotus cortine, so opremljali veliko proizvajalcev dirkalnikov, ki so z motorjem DFV nastopili na 262 dirkah in ob tem osvojili 155 zmag. Zadnjo zmago dirkalnika formule 1, opremljenega s tem pogonskim motorjem smo dočakali leta 1983, 16 let po njegovi predstavitvi …

Za nastanek Fordovega motorja DFV je zaslužen predvsem Colin Chapman, ustanovitelj in lastnik znamke Lotus, ki ga je FIA leta 1966 s spremembo pravil igre (namesto 1,5-litrskih pogonskih sklopov so proizvajalci v dirkalnike formule 1 lahko pričeli vgrajevati 3,0-litrske motorje) stisnila v kot, ker mu njegovi tedanji dobavitelji niso bili sposobni zagotoviti konkurenčnega pogonskega sklopa za njegove dirkalnike. Zato je takrat navezal stike z bivšim zaposlenim (inženir Keith Duckworth), ki je s poslovnim partnerjem (Mike Costin) leta 1958 ustanovil družbo Cosworth, kjer so razvijali predvsem pogonske sklope po naročilu. Costin in Duckworth sta mu takrat zagotovila, da sta sposobna izpeljati nalogo, vendar sta ob tem pričakovala tudi solidno plačilo (100.000 britanskih funtov). V tej zgodbi je zaradi tega zelo pomemben še en človek (bivši novinar Walter Hayes), tedanji prvi človek Fordove PR službe v Veliki Britaniji, ki ga je Chapman obiskal kmalu po sestanku v podjetju Cosworth, ker je rabil finančno podporo pri uresničevanju ideje o novem pogonskem sklopu.

Hayes je prepoznal marketinški potencial za znamko Ford ob morebitnem vstopu v karavano Formule 1 in takoj podprl Chapmanovo idejo. V ta namen so Chapmanu brezplačno odstopili nekaj 1,6-litrskih štirivaljnih 'Kent' motornih blokov iz serijskega modela ford-lotus cortina, ki so v tekmovalni izvedbi prejeli oznako ford FVA (Four Valve Series A). Ti pogonski sklopi so se takrat že uveljavili ob delovanju v karavani Formule 2. Pri znamki Cosworth so na osnovi teh štirivaljnih pogonskih sklopov razvili povsem nov bencinski V8 motor, ki sta ga zaznamovali lahka gradnja (168 kg), kompaktnost (dolžina: 545 mm, širina 686 mm) ter okrov ročične gredi in motorni blok iz enega samega kosa aluminija, ki je ob tem pokazal takšno vzvojno trdnost, da so v njem prepoznali pomemben nosilni element dirkalnika in dirkalnik lahko zgradili 'okoli' pogonskega sklopa. Takšna zasnova ni bila ravno pionirska, vendar je Chapman zadevo izpeljal tako uspešno, da so to zasnovo kasneje prekopirala vsa tedanja moštva Formule 1.

Tako smo leta 1967 dobili 90-stopinjski bencinski V8 DOHC motor s 16-ventilsko tehniko, mehanskim vbrizgom goriva (Lucas Mk1) in tremi litri delovne prostornine. Posebnost tega motorja so 'nadkvadratne' (trikotne) oblike izgorevalnih komor ter posledični 32-stopinski (16 + 16 stopinj levo in desno glede na os motornega bata) notranji kot vgrajenih motornih ventilov. Leta 1967 je takšen motor v lotusu 49 lahko mobiliziral 410 KM (302 kW) pri 9000 vrtljajih v minuti ter 370 Nm motornega navora pri 7000 vrt./min., leta 1977 se je ta motor lahko pohvalil s 465 KM (342 kW) pri 10.500 vrtljajih v minuti. Vrhunec 'potence' je dosegel v 'puberteti' (leta 1983 se je moč dvignila na 510 KM (375 kW) pri 10.500 vrtljajih v minuti …). Ko je konkurenca prepoznala vrednost tega motorja, so imeli pri Fordu opravka s čakalnimi vrstami, vendar šele po letu 1968, ker si je Chapman zagotovil ekskluzivne pravice glede dobave motorja DFV. Kasneje je ta motor premikal tudi dirkalnike znamk McLaren, Matra, Brabham, March, Tyrrell, Hesketh, Williams, Penske, Wolf in Ligier. Z njim so si pomagali tudi pri znamkah kot so Surtees, Shadow, Ensign, Kojima, Lola, Fittipaldi, ATS, Arrows in Osella.

Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je v Formuli 1 nastopila prva turbo era, kjer so se na stezah hitro pokazale razlike med dirkalniki s klasičnimi atmosferskimi in dirkalniki s prisilno polnjenimi motorji. Na dirkalnih stezah, kjer pride do izraza predvsem motorna moč, so novi prisilno polnjeni 1,5-litrski motorji blesteli, na bolj zavitih stezah (Silverstone, Hockenheim, Monako, Long Beach, Zolder, Montreal, Brands Hatch in Detroit) pa 1,5-litrski turbo motorji niso mogli premagati klasičnih 3,0-litrskih atmosferskih motorjev, predvsem zaradi boljše odzivnosti klasičnih motorjev ter posledične boljše vodljivosti dirkalnikov. Leta 1985 se je na startu dirke prvenstva Formule 1 pojavil zadnji dirkalnik, opremljen s tem legendarnim pogonskim sklopom, ki še vedno spada med najboljše motorne kreacije v celotni zgodovini avtomobilskega športa. Vendar to ne pomeni, da so ga upokojili, ker so ga kasneje pridno uporabljali v Formuli 3000 in tudi na stezi dirkališča Le Mans.

Zanimivosti
1. GP debut motorja DFV: 4.6.1967 (VN Nizozemske - Zandvoort)
1. GP zmaga: 4.6.1967 (VN Nizozemske - Zandvoort / Jim Clark / Lotus)
50. GP zmaga: 24.9.1972 (VN Kanade - Mosport / Jackie Stewart / Tyrrell)
100. GP zmaga: 22.5.1977 (VN Monaka - (Jody Scheckter / Wolf)
150. GP zmaga: 15.8.1982 (VN Avstrije - Zeltweg / (Elio de Angelis / Lotus)
155. GP zmaga: 5.7.1983 (VN ZDA - Detroit / (Michele Alboreto / Tyrrell)

- Zadnji nastop: 18.8.1985 (VN Avstrije - Spielberg / Martin Brundle / Tyrrell),
- 480 uvrstitev dirkalnikov s tem motorjem med prve tri na dirkah Formule 1 v obdobju od leta 1967 do 1985.

Svetovni prvaki Formule 1, katerih avtomobile je premikal ford DFV
1968 Graham Hill (Lotus)
1969 Jackie Stewart (Matra)
1970 Jochen Rindt (Lotus)
1971 Jackie Stewart (Tyrrell)
1972 Emerson Fittipaldi (Lotus)
1973 Jackie Stewart (Tyrrell)
1974 Emerson Fittipaldi (McLaren)
1976 James Hunt (McLaren)
1978 Mario Andretti (Lotus)
1980 Alan Jones (Williams)
1981 Nelson Piquet (Brabham)
1982 Keke Rosberg (Williams)

Osvojeni konstruktorski naslovi v svetovnem prvenstvu Formule 1 za znamko Ford
1968 Lotus
1969 Matra
1970 Lotus
1971 Tyrrell
1972 Lotus
1973 Lotus
1974 McLaren
1978 Lotus
1980 Williams
1981 Williams

Zmage na dirki 24 ur Le Mansa
1975 Jacky Ickx / Derek Bell (Mirage)
1980 Jean Rondeau / Jean-Pierre Jaussaud (Rondeau)