Ford escort

50 let prvega panevropskega forda

Ford escort

Ponedeljek, 13. november 2017, 10:43

Avtor: Marko Miklavc Foto: Ford

Začetek nemške proizvodnje (1970)

Ford Escort Mexico

Prvega Fordovega escorta ne bomo nikoli pozabili, predvsem zaradi njegovih odmevnih rally nastopov ter rahlo nenavadno oblikovane maske hladilnika v obliki kosti, ki mu je v Nemčiji prinesla legendarno ljudsko ime 'Hundeknochen' (pasja kost). Zelo pomembna pa je tudi njegova vloga na tedanjem nemškem tržišču ljudskih avtomobilov, ki sta ga pred njegovim prihodom obvladovala predvsem dva modela (Volkswagnov 'hrošč' in Oplov kadett).

Zametki tega Fordovega kompaktnega modela segajo v leto 1964, ko so se pri tedanji britanski podružnici ameriškega koncerna Ford pričeli pripravljati na razvoj naslednika modela anglia. Do leta 1966 so Britanci naredili več voznih prototipov, med njimi se je nahajala tudi 'fastback' različica modela escort, vendar ji na koncu ni uspelo priti v proizvodnjo. Najbolj so bili ob tem presenečeni v Kölnu, ker so jim v Detroitu takrat namenili samo stransko vlogo (Nemci so razvili samo menjalnik …), večino ostalega razvoja so opravili Britanci. Leto 1967 pa ni prineslo samo prvega panevropskega forda (model escort so serijsko izdelovali v Veliki Britaniji, Nemčiji in Belgiji), temveč tudi ustanovitev podjetja Ford of Europe.

Prva predstavitev novega kompaktnega evropskega forda (spodnji srednji razred, dolžina: 4051 mm, širina: 1570 mm, višina: 1402 mm, medosna razdalja: 2390 mm, prtljažnik: 270 litrov, masa avtomobila (escort 1100): od 825 (2-vratni) do 845 (4-vratni) kg) se je zgodila v novembru leta 1967 v Londonu. 16. novembra leta 1967 je stekla tudi britanska serijska proizvodnja tega modela, medtem ko se je prva mednarodna predstavitev odvila šele v januarju leta 1968, ob odprtju tedanjega bruseljskega avtomobilskega salona. Nemški kupci so si novega escorta lahko omislili šele 27. avgusta leta 1968, do takrat so Britanci kupili že več kot 100.000 novih escortov. V septembru leta 1968 so model escort začeli izdelovati tudi v Belgiji, istočasno je stekla tudi montaža tega modela v Izraelu, kjer so ga sestavljali do začetka novembra leta 1975.

Novi, zadaj gnani anglosaksonski ford na začetku ni ravno impresioniral nemških kupcev, temu primeren je bil tudi 'naval' kupcev. Morda je bila za to kriva zastarela zasnova podvozja (toga zadnja prema z listnatimi vzmetmi, zavorni bobni na vseh štirih kolesih …), sploh ob primerjavi s tedanjim fordom taunus 12 M, ki se je že takrat lahko pohvalil z naprednim prednjim pogonom, morda pa so bili za to krivi predsodki, ker se je nemška prodaja modela escort popravila šele po letu 1970, ko so ta model pričeli izdelovati tudi Nemci. Svoj delež pri povečanju prodaje pa so imeli tudi prvi športni uspehi modela escort na asfaltu in makadamu. Ljudskemu imenu 'Hundeknochen' escort so Fordovi marketinški specialisti prilagodili tudi nemško oglaševanje tega modela, ker so ob njegovem opisovanju uporabili slogan „Freche Schnauze und innere Werte“ (poredni gobček in notranje vrednosti).

Na začetku prodaje so kupcem ponudili dva možna pogonska sklopa v več različicah ob povezavi z različnimi tipi karoserij (2- in 4-vratna limuzina, 3-vratni karavan in lahka gospodarska različica (furgon)). V Jugoslaviji so si kupci lahko omislili 2- ali pa 4-vratnega escorta 1100 s 44 KM (32 kW) pogonske moči (130 km/h, 0-100 km/h: 27 sekund), ob doplačilu so dobili escorta 1100 S (48 KM (35 kW), 131 km/h, 0-100 km/h: 27 sekund). Nad njim se je nahajal bolj zmogljivi escort 1300 S (57 KM, 145 km/h, 0-100 km/h: 20 sekund), top različico, ki je že lahko ogrožala primat tedanjih BMW-jev in alf, so poimenovali escort 1300 GT (72 KM (53 kW), 158 km/h, 0-100 km/h: 15 sekund). Drugod po Evropi so prodajali tudi drugačne verzije (1100: 29 kW/40 KM, 1300: 35 kW/48 KM in 47 kW/64 KM).

Vsi omenjeni pogonski sklopi so bili serijsko spojeni z 4-stopenjskimi ročnimi menjalniki (ob doplačilu je bila na voljo tudi avtomatika). Kot zanimivost velja omeniti velikost (premer) platišč pri modelu escort, ker so enaka (12 palcev) kot pri legendarnem 'fičku' (zastava 750), drugačna je edino širina (4,5 J v primeru escorta 1300 GT z nameščenimi pnevmatikami s širino 155 mm). Za današnji kultni status tega forda pa sta zaslužni predvsem dve različici, v prvem primeru gre za legendarni escort 1600 'Lotus Twin Cam' (80 kW/109 KM), drugi visokozmogljivi 'BDA' ("Belt Drive A Series") escort (RS 1600, 89 kW/120 KM) pa je eden izmed pravih predhodnikov današnjega 'GTi gibanja' in istočasno tudi pravi ustanovitelj Fordovega športnega razreda RS. Takšnega forda so se bali vsi tedanji lastniki serijskih porschejev 911, ker jim je zaradi kombinacije lahke mase in močnega motorja ob morebitnem soočenju dostikrat pokazal zadek. Leta 1973 se je pojavil tudi legendarni escort RS 2000 (74 kW/100 KM), ki so ga izdelovali samo Britanci in Belgijci.

Prvi tekmovalni escorti so se pojavili na začetku leta 1969. Takrat sta nastala escort 1300 GT 'Gruppe 2' (95 kW/130 KM) in escort twin cam 'Gruppe 2' (121 kW/165 KM), v aprilu istega leta so kupcem predstavili tudi serijski 3-vratni karavan (turnier) ter furgon različico, istočasno je stekla montaža modela escort tudi na Novi Zelandiji. Leta 1970 so pri znamki Ford izvedli prvi manjši 'facelift' modela escort, ki je prinesel tudi nekaj tehničnih sprememb (novi menjalniki, drugačne nastavitve podvozja, rahlo spremenjena zadnja prema). Takrat so poskrbeli tudi za vidno odstopanje GT različic, ker so dobile črno obarvane maske hladilnikov in podoben odmerek črnine na zadkih. Pojavil pa se je tudi bolj udobno opremljen escort L. V novembru leta 1970 so Britanci začeli izdelovati legendarni escort mexico, z njim so se poklonili veliki zmagi modela escort na legendarni vztrajnostni dirki od Londona do Mehike, ki sta jo za znamko Ford privozila Hannu Mikkola in Gunnar Palm.

Leta 1971 so začeli v Nemčiji prodajati escort sport. Glavna oblikovna značilnost takšnega escorta je vidna ob pogledu na razširjene karoserijske blatnike, njegovo pravo športno poreklo pa demonstrira tudi samo en par karoserijskih bočnih vrat, GT podvozje, par okroglih prednjih žarometov ter seveda obligatorični merilnik motornih vrtljajev na armaturni plošči. V tem obdobju so model escort pričeli izdelovati tudi Avstralci, kjer so do leta 1975 izdelali točno 67.146 serijskih escortov. Leta 1972 se je pojavila nova oblikovna značilnost vseh različic modela escort, ker so takrat dobili serijsko črno obarvane maske hladilnikov. Leta 1974 so vsi kupci modela escort ob nakupu vozila lahko doplačali za vgradnjo prednjih varnostnih pasov, različico GT so takrat nadomestili escorti z oznako GLX, katerih glavna značilnost je črno obarvana vinilna streha.

V juniju leta 1974, malenkost pred upokojitvijo, je escort postavil tudi novi interni prodajni rekord (prvi evropski ford, ki je prebil magično mejo dveh milijonov prodanih primerkov). Dokončno so ga upokojili v decembru leta 1974, po točno 2.145.656 prodanih primerkih. Od tega so jih 848.388 izdelali Nemci, vendar so jih obdržali samo 234.667, ostale so izvozili. Ob tem velja poudariti, da je za uspeh prve generacije modela escort zaslužna tudi primerna prodajna cena ter nizki stroški vzdrževanja (v tem poglavju je osnovno motoriziran escort premagal tudi avtomobile kot sta DAF 44 in citroen ami …), s prodajno ceno 5.395 nemških mark (escort 1100 (29 kW/40 KM)) pa je premamil tudi veliko potencialnih kupcev in lastnikov Volkswagnovega hrošča, ker je bil od njega cenejši. Po zaslugi modelov kot sta prvi escort in prvi capri („Renner vom Rhein“) je znamka Ford leta 1969 v Nemčiji dosegla senzacionalni tržni delež (15,7 odstotka), ki se ga v Kölnu še vedno zelo radi spominjajo …