Walter Linderer - patentna skica
Harry A. Bertrand - patentna skica
Mercedes-Benz - patentna skica
Čeprav so se prve ideje o dodatni 'blazinski' zaščiti potnikov v pomičnih transportnih sredstvih pojavile že na začetku prejšnjega stoletja, smo idejno zasnovo današnjih aktivnih zračnih blazin dobili šele 6. oktobra leta 1951, medtem ko je do prve serijske vgradnje modernih zračnih blazin prišlo šele leta 1981, skoraj deset let po prvi vložitvi patenta …
Zgodovina nas uči, da so bili pionirji letalstva istočasno tudi inovatorji na področju transportne varnosti, ker so na lastni koži prevečkrat izkusili posledice letalskih eksperimentov, ki se niso odvijali po načrtih. Baje se je že v tistih časih pojavila ideja o vgrajeni dodatni blazini ali vreči, napolnjeni s spužvami, ki bi bila po vsej verjetnosti nameščena na območju armaturne plošče. Sedaj že vemo, da v povezavi s to idejo, ki v bistvu predstavlja samo 'povečano oblazinjenje' obstaja tudi patent (US 1 331 359), ki so ga v ZDA uradno prijavili leta 1920.
Vendar te rešitve ne moremo dejansko povezati z napravo kot je današnja zračna vreča, ker ni aktivna, temveč pasivna varnostna rešitev. Prvo idejo o aktivnem 'airbagu', ki je ob neuporabi lepo zložen in se ob ukazu voznika (takrat izumitelji 'na lagerju' še niso imeli na voljo senzorjev …) aktivira v obliki napihljive vreče je 6. oktobra leta 1951 predstavil Nemec Walter Linderer. Bavarec, ki je takratni patent predstavil pod naslovom „Einrichtung zum Schutze von in Fahrzeugen befindlichen Personen gegen Verletzungen bei Zusammenstößen“ (smernice varovanja potnikov v vozilih pred poškodbami ob trčenjih) predstavil na treh straneh in ob tem priložil tudi nekaj skic. V tedanjem zahodnonemškem patentnem uradu so za uradno zabeležbo patenta potrebovali skoraj dve leti, ker se je zgodila šele 12. novembra leta 1953. V tem obdobju se je pojavil tudi podoben ameriški patent (US 2 649 311 A), ki ga je prijavil John W. Hendrik.
Oba patenta sta kasneje obležala v predalih patentnih uradov v obeh državah, prezrta s strani javnosti in proizvajalcev avtomobilov, ker je imel v javnosti bolj znani Lindererjev načrt Ahilovo peto. V tistih časih še niso poznali pirotehničnih plinskih generatorjev, ki lahko s plinom v tridesetih milisekundah napolnijo sodobno zračno vrečo. Lindererjev načrt je predvideval uporabo tedanjih tehnoloških rešitev za zračno polnjenje njegove zračne vreče, vendar je bila tedanja pnevmatska tehnika ob preizkusih hitrega napihovanja vreč enostavno prepočasna. Poleg tega takrat še niso razvili materialov za zračno vrečo, ki bi v praksi lahko prenesli hitro zračno polnjenje vreče. Do podobnih zaključkov je prišel tudi Američan Harry A. Bertrand, ki je leta 1958 v ZDA patentiral njegov pogled na zračne blazine. Čeprav se njegov varnostni koncept, podprt s sponzorskim denarjem koncerna General Motors, v praksi ni nikoli obnesel, so njegove ideje pripomogle k nastanku današnjih bočnih in zavesnih zračnih blazin.
Za revolucijo na področju uporabe zračnih blazin je zaslužen predvsem Lyndon B. Johnson, ameriški predsednik, ki je zaradi čedalje več ubitih Američanov in Američank v javnem prometu spodbudil in sprožil nastanek danes zelo znane vladne inštitucije (United States Department of Transportation), kjer so leta 1969 sprejeli uredbo, ki je tedanje proizvajalce avtomobilov prisilila v razvoj samodejno delujočih varnostnih sistemov v današnjih avtomobilih. S takšnimi sistemi naj bi bili na ameriških cestah opremljeni vsi novi avtomobili po prvem januarju leta 1973. V tem letu so se na ameriškem tržišču pojavili prvi avtomobili znamke Chevrolet, opremljeni s sistemom ACRS (Air Cushion Restraint System) za voznika in prednjega sopotnika, leta 1974 so ponudbo modelov s tem sistemom razširili še na premium znamke Oldsmobile, Buick in Cadillac.
Vendar se zadeva ni obnesla tako kot bi morala, poročali so tudi o veliko nesrečah, ker je po vsej verjetnosti prihajalo do neželenih proženj med vožnjo, zato so novi avtomobili, opremljeni s sistemom ACRS leta 1976 dokončno izginili iz tržišča. Namesto načrtovanih 100.000 novih vozil z vgrajenimi zračnimi blazinami so kupcem dostavili samo 10.000 primerkov. V tem času so ameriški neuspeh na tem področju pridno spremljali Nemci in se ob tem veliko naučili, ker je stuttgartski trio nemških inženirjev (Helmut Patzelt, Gerhard Schiesterl in Albert Seybold) znamke Mercedes-Benz 23. oktobra leta 1971 potihoma in brez pompa patentiral dokument z naslovom „Aufprallschutzvorrichtung für den Insassen eines Kraftfahrzeuges“. Šele s tem patentom z oznako DE 21 52 902 C2 smo dobili pravega spiritualnega predhodnika današnjih zračnih blazin, ki se je v serijski proizvodnji pojavil šele leta 1981 ob predstavitvi tedaj novega mercedes-benza serije S (W126). Kmalu zatem so ta varnostni pripomoček ponujali tudi kupcem modelov iz tedanje serije E (W 123), vendar ob doplačilu.
Za serijsko vgradnjo zračnih blazin so zaslužni predvsem Švedi, ki so to rešitev vpeljali že leta 1995 v novih avtomobilih znamke Volvo, leta 1997 so to rešitev zakonsko uvedli tudi v ZDA. Žal moramo ob letošnjem jubileju omeniti tudi črno statistiko iz ZDA, ki je povezana z zračnimi blazinami, ker se je v obdobju od leta 1990 do leta 2007 zgodilo 284 nesreč, kjer je sprožitev varnostne blazine ubila potnika. Na ta način je izgubilo življenje 180 otrok, ostale žrtve prihajajo iz vrst odraslih. V istem obdobju pa naj bi zračne blazine z uspešnim napihovanjem rešile več kot 24.000 ljudi.
