Alfetta 1.8

Alfetta 2.0

Alfetta 2.0i Quadrifoglio Oro

Prototipna Alfetta Break by Zagato

Alfetta GT/GTV

Leta 1972 se je na tržišču pojavil prvi serijski model znamke Alfa Romeo z uporabljeno 'Transaxle' zasnovo, ki je v naslednjih letih zaznamovala tudi veliko kasnejših serijskih modelov te znamke. Istočasno je alfetta tudi ena izmed alf, ki je v nemških strokovnih krogih redno dobivala višje in boljše ocene kot tedanja nemška konkurenca …

Na uporabljeno 'Transaxle' zasnovo (pogonski motor na prednji in menjalnik na zadnji osi) pri tedaj novi Alfini limuzini (dolžina: 4240 mm (alfetta 1.6)/4390 mm (alfetta 2.0 L), širina: 1620/1640 mm, višina: 1430 mm, medosna razdalja: 2510 mm) iz višjega srednjega razreda je opazovalce opominjala že uporabljena modelna oznaka alfetta, ki ni izbrana naključno, ker so se Italijani s to modelno oznako poklonili enako imenovani tekmovalni alfi 158/159 (1947-1951), avtomobilu s katerim sta dirkača Giuseppe Farina in Juan Manuel Fangio zmagovala na tedanjih dirkah prvenstva Formule 1. Tudi ta legendarni dirkalnik ima 'Transaxle' zasnovo. Ta zasnova prinaša bolj idealno razporeditev mase na obe osi, pri alfetti so Italijani storili še korak naprej, ker so ji zagotovili odlično podvozje in tehnično posebnost v obliki v neposredno bližino menjalnika prestavljenega zadnjega para zavornih diskov. Na ta način ima vzmetenje avtomobila manjšo nevzmeteno maso.

'Transaxle' zasnovo je podedovala tudi kasnejša kupe različica modela alfetta, poleg tega jo je dobilo še nekaj kasnejših serijskih limuzin (alfa 90, giulietta in alfa 75) in oba maloserijska butična športnika (alfa SZ/RZ). V zadnjem času jo je ponovno oživila 'nadpremium' alfa z oznako 8C competizione. Alfetta je že na začetku kariere hitro pokazala iz kakšnega testa je narejena, ker je na primerjalnih testih ugnala večino konkurence. V enem izmed izvodov revije „Auto, Motor und Sport" iz leta 1973 so bralci lahko prebrali primerjalni test med 1,8-litrsko (90 kW/122 KM) alfetto in podobno motorizirano konkurenco iz Münchna v obliki BMW-jeve limuzine iz serije 5 (E12). Na tem testu je približno 200 kilogramov lažja alfa (masa avtomobila: 1080 kg) z lahkoto (0-100 km/h: 10,5 sekunde, največja hitrost: 185 km/h) ugnala nemškega konkurenta in se na koncu lahko pohvalila še s približno 2 litra nižjo povprečno porabo goriva, takrat še znosnih 12 litrov bencina na vsakih 100 prevoženih kilometrov.

Leta 1975 smo dobili tudi prvo ljudsko različico modela alfetta, opremljeno s 1,6-litrskim bencinskim štirivaljnikom, ki je lahko mobiliziral 79 kW (108 KM) pogonske moči. Posebnost te 'economy class' različice je opazna ob pogledu na prednji del avtomobila, ker je opremljena samo z enim parom glavnih žarometov. Dobro meščanske različice z oznako 1.8 (85 kW/115 KM) je zaznamovala klasična maska hladilnika z dvojnim parom okroglih žarometov, medtem ko so 'top of the range' različice (2.0 (89 kW/121 KM)/2.0 L (96 kW/130 KM), ki so se pojavile leta 1977, okrašene z enojnim parom velikih pravokotnih žarometov, poleg tega imajo 2,0-litrske alfette večje odbijače in drugače izvedene zunanje vratne kljuke. Podobne razlike najdete tudi na zadkih, predvsem po zaslugi spremenjene oblike zadnjega para glavnih svetlobnih teles, ker so Italijani ob vpeljavi novih 2,0-litrskih motorjev poskrbeli tudi za manjšo stilistično prenovo modela alfetta.

Leta 1979 se je pojavila prva turbodizelska alfetta. Njen 2,0-litrski dizelski motor je na začetku lahko mobiliziral 60 kW (82 KM) pogonske moči. Pet let prej smo dobili tudi kupe različico (dolžina: 4030/4190 mm, širina: 1660 mm, višina: 1330 mm, medosna razdalja: 2400 mm, masa avtomobila: od 1065 (GT 1.6) do 1140 (GTV 2.0 L)) te limuzine, ki je bila okrašena z dodatno oznako GT (1.6 & 1.8)/GTV (2.0 & 2.5 V6). Leta 1974 predstavljeni kupe se je lahko pohvalil z nekoliko krajšo medosno razdaljo (- 110 mm) in s povsem samostojno obliko (dve lastnosti poštenih kupejev …), ki jo je ustvaril slavni Giorgio Giugiaro. Med posebnostmi pa velja omeniti deljeno armaturno ploščo v notranjosti potniške kabine in dobro vidno grbo na pokrovu motorja pri najmočnejši serijski različici z vgrajenim bencinskim šestvaljnikom, ki je lahko mobiliziral 118 kW (158 KM) pogonske moči. Zadnjo prenovo modela, ki je na karoseriji prinesla več nameščene plastike in poskrbela za odsotnost kroma, so izvedli leta 1983. Do konca leta 1986 je nastalo približno 75.000 takšnih kupejev, opremljenih z 2.0-litrskimi pogonskimi sklopi.

Limuzine, ki jih je oblikoval tedanji hišni oblikovalec Giuseppe Scarnati, so imele nekoliko krajšo življenjsko dobo, ker se je njihova proizvodnja zaključila že leta 1984. Do takrat so v Milanu naredili točno 478.812 primerkov modela alfetta. Obstaja pa tudi nekaj posebnih alfett. Ena takšnih je alfetta GT V8 2600 s pogonskim sklopom iz legendarne alfe montreal, ki je lahko mobiliziral 144 kW (200 KM) pogonske moči. Baje je nastalo dvajset takšnih maloserijskih kupejev. Poleg tega naj bi konec osemdesetih let prejšnjega stoletja nastalo tudi 400 posebnih alfett GTV 2.0 z dodatno oznako 'Turbodelta'. Leta 1984 so pri karoseristu Zagato izdelali tudi unikatni prototipni karavan na osnovi modela alfetta, vendar se zadeva ni prijela pri vodilnih v Milanu. Podobno usodo je doživela tudi leta 1976 predstavljena alfetta tour, 3-vratna kombikupe različica alfette GT/GTV, ki so jo ustvarili pri oblikovalski hiši Bertone. Še pred tem (leta 1972) je Pininfarina ustvaril prototipno alfetto spider, vendar v Milanu tudi v tem primeru niso zagrabili ponujene oblikovalske vabe …

Alfetta GTV 2.5

Alfetta GT V8 2600

Prototipna Alfetta Tour

Prototipna Alfetta Spider