Avto.info

Karosseriefabrik Weinsberg (KW)

Majhna Fiatova trdnjava v osrčju Nemčije

NSU-Fiat Weinsberg 500 Spider

NSU-Fiat Weinsberg 500 Spider

Avtor: Foto: Hans-Peter Thyssen von Bornemisza in Weinsberg
NSU-Fiat Weinsberg HR-3

NSU-Fiat Weinsberg HR-3

Karosseriefabrik Weinsberg (KW): Majhna Fiatova trdnjava v osrčju Nemčije Karosseriefabrik Weinsberg (KW): Majhna Fiatova trdnjava v osrčju Nemčije Karosseriefabrik Weinsberg (KW): Majhna Fiatova trdnjava v osrčju Nemčije NSU-Fiat Weinsberg HR-4

NSU-Fiat Weinsberg HR-4

NSU-Fiat Weinsberg FW 03

NSU-Fiat Weinsberg FW 03

Karosseriefabrik Weinsberg (KW): Majhna Fiatova trdnjava v osrčju Nemčije NSU-FIAT Neckar Weinsberg 500 Limousette

NSU-FIAT Neckar Weinsberg 500 Limousette

Karosseriefabrik Weinsberg (KW): Majhna Fiatova trdnjava v osrčju Nemčije Karosseriefabrik Weinsberg (KW): Majhna Fiatova trdnjava v osrčju Nemčije

Večina ljudi ob omembi blagovne znamke Weinsberg najprej pomisli na obstoječe nemško podjetje, ki se v današnjem času ukvarja predvsem z izdelavo počitniških vozil in posebnih nadgradenj, bolj malo ljudi pa ve, da gre za nemško avtomobilsko znamko, ki je bila nekoč tesno povezana z znamko FIAT.

Leta 1912 sta Gustav Alt in Wilhelm Schuhmacher v majhnem nemškem vinogradniškem mestecu (Weinsberg) ustanovila podjetje za izdelavo kočijaških nadgradenj, ki se je kasneje preusmerilo še v izdelavo avtomobilskih karoserij. Prva lastniška sprememba se je zgodila leta 1914, ob pričetku prve svetovne vojne, ko je njuno podjetje odkupil podjetnik Franz Eisenlohr, ki je s kočijaškimi nadgradnjami zalagal tedanje deželno nemško plemstvo. Vstop v avtomobilski posel jim je omogočilo prvo naročilo nekega Nemca, ki je leta 1920 v Weinsbergu naročil izdelavo karoserije za njegovega fiata. S tem poslom si je Eisenlohr zagotovil dobre poslovne stike z znamkama NSU in FIAT, ker je znamka FIAT leta 1929 prevzela leta 1927 ustanovljeno nemško podjetje NSU-FIAT. Podobno usoda je na koncu doletela tudi 'Karosseriefabrik Weinsberg', ki jo je torinski koncern absorbiral že leta 1937.

Prvi pravi 'Weinsberg-FIAT' se je pojavil že leta 1936, ko so Nemci predstavil serijsko športno različico tedanjega fiata 500 A 'topolino', vendar Italijani Nemcem niso nikoli dovolili izvoza te spider (roadster) različice, ki je bila posledično na voljo samo nemškim kupcem. V dveh letih serijske proizvodnje (1938-1940) so Nemci naredili in prodali približno 500 majhnih italijansko-nemških športnikov z vgrajenim 0,6-litrskim bencinskim motorjem, ki je lahko mobiliziral 9,7 kW (13 KM) pogonske moči. Nemško-italijansko sodelovanje, ki je kasneje prineslo tudi nastanek številnih prototipov in serijskega kupeja, se je nadaljevalo šele leta 1950, po predstavitvi karavanske različice ('Giardiniera') fiata 500 C, ker so Nemci za Italijane naredili prototip gospodarske različice v obliki zaprtega furgona, istočasno so Italijanom predstavili tudi prototip karavana z jekleno strešno konstrukcijo, ki so ga Italijani kasneje sprejeli v serijsko proizvodnjo, ker so predstavili fiat 500 C 'Belvedere'.

V februarju leta 1953 so v Torinu prejeli nemški načrte, povezane s 3-kolesnim prototipom HR-1, majhnim prototipnim dvosedežnikom, ki so ga Nemci izdelali v dveh tednih. Premikal ga je vgrajeni 0,2-litrski bencinski motor, vendar so nemške ambicije v Torinu takoj ohladili, ker je trend 3-kolesnikov takrat v Evropi že zamiral. Karl Bauhof, tedanji generalni direktor znamke Weinsberg, je po vrnitvi v Nemčijo takoj naročil razvoj novega štirikolesnega prototipa HR-2 (ime HR predstavlja poklon nemškemu bankirju Hugu Ratzmannu, človeku, ki je znamki FIAT leta 1929 omogočil dokončni prevzem NSU-jeve avtomobilske podružnice …), vendar je Walter Louis Rädler (prvi človek tedanje nemške podružnice koncerna FIAT) zavrnil ta prototip že v razvojni fazi. Na koncu smo dobili prototipno 4-kolesno 'Fiatovo isetto' v obliki voznega prototipa HR-3. Tako imenovani 'Ratzmann-Wagen' predstavlja nemški pogled na serijsko izdelavo avtomobilov s čim manj uporabljenimi karoserijskimi deli, ker bi to občutno pocenilo proizvodnjo in tudi kasnejše vzdrževanje vozila.

Prototip s 296 centimetri dolžine nima nobenih bočnih vrat, zato je dostop do notranjosti možen na podoben način kot pri italijanskem originalu (ISO isetta) in nemški modelni reprodukciji znamke BMW. Manjka pa tudi trdna streha, ker gre za pol-kabriolet v stilu današnje odprte različice Fiatovega modela 500. Ko so Nemci v Torino poslali nekaj fotografij in načrtov prototipa HR-3 je tedanji Fiatov 'Commendatore' Piero Bonelli pohvalil nemško idejo in vse skupaj predal znanemu hišnemu konstruktorskemu strokovnjaku (Dante Giacosa), ki je po končani ocenitvi projekta pohvalil nemško idejo. Ob tem je svoj trenutek slave dočakal tudi mladi nemški konstruktor (Hermann Holbein), sicer idejni oče prototipa HR-3, ki se je po prejetih pohvalah takoj lotil študija italijanskega jezika. K razvoju tega prototipa ga je osebno povabil tedanji 'Commendatore' znamke FIAT (Piero Bonelli), ki je mladega Nemca poklical po telefonu in mu povedal, da v Torinu že dolgo pozorno spremljajo njegovo kariero, ker je mladi Nemec v juniju leta 1951 prejel inženirsko nemško nagrado „Champion-Automobilbau".

Holbein je ob tem omenil tudi možno sodelovanje z znanim nemškim konstruktorjem (Karl Schäfer), znanim predvsem ob povezavi z znamko BMW. V novembru leta 1953 so Nemci že opravljali testne vožnje, vendar so ob spuščeni strehi ugotovili, da izpušni plini delujočega pogonskega motorja med vožnjo prodirajo v vozilo, ki je imelo na prednjih vratih integriran par prednjih žarometov Volkswagnovega 'hrošča'.

Kmalu zatem (v decembru leta 1953) se je pred vhodom na območje edinega nemškega tovarniškega obrata znamke Weinsberg pojavil temni direktorski fiat 1400 s pomembnimi obiskovalci iz Torina, ki so prišli pogledat kako izgleda prototip HR-3 v živo. Med njimi ni bilo enega uglednega Italijana (profesor Antonio Fessia), ker se pri znamki Fiat takrat uradno niso želeli ukvarjati z razvojem 'micro-avtomobilov', zato so to nalogo zaupali nemškim 'podizvajalcem', podobno kot v Franciji, kjer je interese znamke FIAT v tistih časih zastopala francoska znamka SIMCA. V zadek prototipa HR-3 sta Nemca vgradila 0,4-litrski bencinski motor znamke Triumph (8,2 kW/11 KM) v povezavi s 3-stopenjskim ročnim menjalnikom. Visoki italijanski obisk Weinsberga je bil zaključen po nekaj urah, čez nekaj dni so Italijani sporočili Nemcem, da je prototip HR-3 zanimiv, vendar ne s takšnimi vstopnimi vrati …

Nadaljevanje tega teksta ne bo po godu ljubiteljem italijanskih vozil, ker razkriva nemško vpletenost in vpliv na nastanek kasnejše italijanske avtomobilistične ikone v obliki fiata 500 iz leta 1957. Že v decembru leta 1953 so se Nemci pričeli ukvarjati z avtomobilom, ki je postal znan kot prototipni NSU-FIAT HR-4. V tem primeru so Nemci upoštevali italijanske želje in ustvarili majhen avtomobil s samo enim parom bočnih vrat, ki je sumljivo podoben kasnejšemu serijskemu fiatu 500. V tem primeru so v prototip vgradili 2-valjni dvotaktni bencinski motor nemške znamke Ilo (10,4 kW/14 KM) s približno 400 kubičnimi centimetri delovne prostornine. V maju leta 1954 so Nemci poslali nekaj fotografij novega prototipa v Torino, kjer so bili nad novim prototipom zelo navdušeni. Zato so Nemci takrat pospešili razvoj serijske različice, ker so računali na zeleno luč iz Torina, ki se je res prižgala v juliju leta 1954. Italijani so takrat naročili izdelavo voznega prototipa in njegovo dostavo v Torino.

Dostavo v Torino je bila izvedena osebno, in to s strani vodstva znamke Weinberg, ki se je v Nemčijo vrnilo z vlakom, ker je prototipni HR-4 ostal v Torinu, kjer so z njim prevozili približno testnih 15.000 kilometrov. Dante Giacosa je bil navdušen nad nemškim prototipom, vendar ni maral dvotaktnih motorjev, zato so Fiatovi konstruktorji za ta prototip razvili lasten 0,5-litrski bencinski štiritaktni 2-valjni motor. Že v avgustu leta 1954 so v Torinu predstavili lastno evolucijsko prototipno izpeljanko modela HR-4 z oblikovnimi in tehničnimi rešitvami, ki so bile bližje serijski proizvodnji. Govorimo o Fiatovem prototipu z oznako 'Fiat CW 01', ki je leta 1957 postal serijski fiat 500. S tem avtomobilom so Italijani ustvarili prodajno uspešnico, vendar za 'tantième' Nemcem niso odšteli prav veliko. Edino Horst Bauhof je takrat dobil manjšo finančno premijo …

Ob tem velja omeniti še en nemški prototip, znan kot 'NSU-FIAT F 03/05'. Razvil ga je profesor Antonio Fessia z osemčlansko ekipo ob njegovi zaposlitvi v Fiatovem nemškem tehničnem centru v Heilbronnu, kjer so za ta prototip leta 1953 razvili tudi 0,55-litrski 2-valjni bencinski motor (10,4 kW/14 KM), ki je poganjal prednji kolesni par prototipa F 03 (pol-kabriolet)/05 (limuzina). Vendar v Torinu takrat niso imeli posluha za razvoj tega prototipa, zato je leta 1954 izginil v analih zgodovine. V istem letu so Nemci razvili tudi štirisedežno kabrioletsko različico fiata 1400, vendar tudi ta ideja Italijanom ni bila všeč. Več sreče so imeli Nemci z razvojem in izdelavo kupe različice modela 500, znane kot 'NSU-FIAT Neckar Weinsberg 500 Limousette'. Od leta 1960 do konca leta 1964 so izdelali približno 6190 takšnih serijskih nemških kupejev.

Zgodba o italijansko-nemškem partnerstvu se je zaključila leta 1970, ko so znamko Weinsberg prodali novim lastnikom. Danes jo povezujemo samo še z izdelavo počitniških vozil.

Send to Kindle
| Share

Oddaj komentar

Iskalnik rabljenih vozil

Išči

E-novice s področja avtomobilizma - prijava / odjava
Zvezdne steze Denis Avdič
Video trening varne vožnje
Video test Renault scenic dCi 110 EDC bose
Video test audi A8 3,0 TDI quattro
Domača predstavitev kia picanto
Domača predstavitev citroën DS4
Video test fiat punto evo
Reportaža - Vzhajajoča dežela avtomobilov