Steinmetz Opel Commodore v 2-vratni limuzinski izpeljanki
Prototipni Commodore Voyage
Brazilski Chevrolet Opala
Chevrolet Opala iz leta 1992, zadnja evolucijska stopnja Oplovega Rekorda C
V kratkem se bo v Ženevi predstavil novi premium opel v obliki nove insignie 'Grand Sport'. Gre za avtomobil s katerim bo znamka Opel ponovno napadla dobro meščansko utrdbo nemških 'svetih treh kraljev' (znamke Audi, BMW in Mercedes-Benz). Isto potezo so v Rüsselsheimu izvedli že leta 1967, ko so predstavili model commodore A, dobro meščansko različico tedanjega meščanskega modela rekord.
Leta 1967 so imeli novinarji malo drugačen pogled na to, kaj si zasluži oznako premium in kaj ne. V tistih časih so avtomobilistični novinarji izvajali primerjalne teste, kjer znamke kot sta Audi in BMW še nista imeli današnjega 'posebnega statusa', zato so njihove modele primerjali direktno z izdelki znamk kot so FIAT, Opel, Renault ali Peugeot. Povsem drugače so gledali tudi na znamko Mercedes-Benz, ki takrat kupcem ni ponujala današnjih 'volkswagnov' (ljudska vozila) v obliki razredov A in B. Leto 1967 zaznamujejo tudi nemški študentski nemiri, splošna spolna revolucija in druge družbene spremembe. V tem ozračju 'nespoštovanja' vseh družbenih norm so pri znamki Opel kot prvi prepoznali novi trend, ki so ga tudi pridno oglaševali („6-Bombe. 130 PS. Die kennen keinen Respekt“) ob promociji novega dobro meščanskega modela commodore.
Za nekatere poznavalce avtomobilizma commodore ni nič drugega kot 'ušminkani' rekord C (1967-1971), vendar ju loči nekaj pomembnih dejstev glede motorizacije, opreme in karoserijskih oblik. Meščanskega rekorda C so kupcem ponujali v petih serijskih karoserijskih različicah (2- in 4-vratna limuzina, 2-vratni 'fastback' kupe in 3- in 5-vratni karavan), obstaja pa tudi nekaj zelo redkih 2-vratnih kabrioletov, ki jih je izdelal karoserist Karl Deutsch. V primeru modela commodore se je kupec lahko odločil samo za limuzino ali kupe, v današnjih časih 'športne' karavane so raje prepustili obrtnikom in družinam. Največji prispevek k commodorjevi pridobitvi oznake premium modela pa so dali vgrajeni bencinski vrstni šestvaljniki z delovno prostornino od 2,2 do 2,8 litra, ker si kupci rekordov 6-valjnega prestiža niso mogli omisliti. Tako so kupcem v obdobju od leta 1967 do konca leta 1971 dostavili točno 156.467 premijskih oplov, ki so lahko mobilizirali različne zaloge moči (commodore 2200 (70 kW/95 KM), commodore 2500 S (85 kW/115 KM ali 88 kW/120 KM), commodore 2500 GS (96 kW/130 KM), commodore 2800 GS (107 kW/145 KM) in commodore 2800 GS/E (110 kW/150 KM) z vbrizgavanjem goriva Bosch-D-Jetronic).
Največ kupcev (72.597) se je odločilo za nakup klasične štirivratne limuzine, ki je privlačila kupce s strešno konstrukcijo, vedno serijsko odeto v črni vinil, ker so želeli tedanji marketinški strokovnjaki na ta način pričarati kupcem iluzijo štirivratnega kabrioleta. Ta značilnost zaznamuje tudi strešne konstrukcije vseh kupejev (70.333 prodanih primerkov) in 2-vratnih limuzin, ki so zelo redke (13.537 izdelanih primerkov). Status mitičnih commodorjev pa pripada 2+2 kabrioletom, ki jih je ustvaril prej omenjeni Karl Deutsch iz Kölna. Izdelali so samo 50 takšnih commodorjev. Svoj delež pri uspehu tega premijskega modela, ki so ga lastniki tedaj največjih BMW-jev 2500/2800 in nekaterih mercedes-benzov (250 CE & 280 SE) zelo spoštovali (bali so se ga tudi lastniki tedanjih osnovno motoriziranih porschejev 911 T …) ima tudi nemški tuner Steinmetz, ki je takrat ustvaril tekmovalno različico tega modela s 221 kW/300 KM pogonske moči. Leta 1968 so Nemci predstavili tudi 'lifestyle' karavana v obliki prototipa commodore voyage, vendar so zadevo v praksi izpeljali šele pri tretji, zadnji generaciji modela commodore, ki ni mogla ponoviti tržnega uspeha prve in druge generacije (1972-1978, prodanih približno 140.000 primerkov) modela commodore. Leta 1980 so predstavili serijski commodore C voyage, ki so ga izdelovali samo dve leti.
Oplu commodore A pa niso bili naklonjeni samo kupci, temveč tudi novinarji. Temu primerni so bili tudi naslovi nekaterih tedanjih člankov („Frecher Knüller aus Rüsselsheim“, „6 Richtige. Da geht was los!“, „Er ist nur mit dem Hammer kaputt zu kriegen“ in Der zischt ab!“) po testiranju vozila, ker je commodore s 96 kW/130 KM pogonske moči lahko dosegel največjo hitrost 194 km/h, povsem zadosti za uspešen lov tedanjih mercedes-benzov, BMW-jev in tudi porschejev 911 na nemških avtocestah, sploh v primeru kasnejše različice s 110 kW / 150 KM pogonske moči, ki je lahko ujela osnovno motorizirani porsche 911 T (96 kW/130 KM). Za prehitevalni prestiž opla commodore na tedanjih avtocestah je poskrbela drugačna maska hladilnika s parom dodatnih svetil, velikokrat pa tudi prepoznavna rumeno-črna karoserijska barva, zato so ga lastniki tedanjih porschejev poimenovali po svoje. Rekli so mu „Gelbe Gefahr“ (rumena nevarnost). Za vse te dosežke je zaslužna tudi kombinacija razmeroma lahke karoserije v povezavi z močnim pogonskim sklopom, ker ima serijski commodore GS/E (110 kW/150 KM) maso (1185 kg) današnjih 'superminijev' (polo, clio, punto in podobni), čeprav se razteza na občutno daljši dolžini (4574 mm), ki je v današnjem marketinškem pogledu 'kompaktna', nebotičniki so pa potem najbrž 'kompaktne hiške'.
Status, ki ga je znamka Opel pred petdesetimi leti uživala v Nemčiji, pa podkrepi tudi statistika, ker je znamki Opel na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja za kratek čas uspelo prehiteti znamko Volkswagen v pogledu prodanih novih avtomobilov, tudi po zaslugi modela commodore, ki je znamki Opel prinesel več sijaja in ugleda. Ob tem velja omeniti tudi to, da se je zelo malo (1326) kupcev odločilo za nakup slabotne, vendar vzdržljive 2,2-litrske verzije z vgrajenim bencinskim šestvaljnikom, ki je lahko mobiliziral toliko moči (70 kW/95 KM) kot kakšen današnji 1,4-litrski atmosferski bencinski štirivaljnik. Kupci so si v povezavi s tem modelom lahko omislili tudi vgradnjo 3-stopenjskega samodejnega menjalnika, ki je leta 1968 nadomestil podoben 2-stopenjski 'Powerglide' menjalnik znamke Chevrolet. Z njim si je kupec zagotovil več udobja in tudi za približno 2 litra višjo povprečno porabo, ki se je gibala v območju od 12 do 20 litrov na vsakih sto prevoženih kilometrov. Za takratni čas so bile to povsem spodobne številke, ki jih danes lahko povezujemo tudi z modnimi 'SUV galejami'.
Zenit prve generacije modela commodore se je zgodil leta 1970, ko so kupcem dostavili 33.000 novih primerkov tega modela. Takrat je bil pred njim po prodajnih številkah v Nemčiji uvrščen samo mercedes benz 250, bližnji rival v obliki premijskega forda 20 M/26 M je ostal daleč zadaj (prodanih približno 10.000 primerkov). Še manj kupcev je takrat našel ekstravagantni NSU Ro80, premijski Wankel pionir, ki ga je pokopala previsoka prodajna cena v povezavi s kronično nezanesljivostjo, čeprav gre za avtomobil, ki je redno zmagoval na tedanjih primerjalnih testih. Zato je ta NSU hitro prejel naziv 'Ladenhüter' (avtomobil, ki ga je skoraj nemogoče prodati …), ki ga je žal prejela tudi tretja generacija (1978-1982) modela commodore, ki so jo takrat uvrstili med rekordom E in še bolj prestižnim senatorjem A. Največ kupcev (152.630) modela commodore A si je omislilo različico z vgrajenim 2,5-litrskim bencinskim šestvaljnikom, samo 2.574 izdelanih primerkov so opremili z atmosferskim vrstnim šestvaljnikom, ki premore 2,8-litra delovne prostornine.
Za uspeh tega opla so zaslužne tudi razumne prodajne cene. Leta 1971 ste morali za BMW 2500 (110 kW/150 KM) odšteti najmanj 17.530 nemških mark. Za enako motoriziran (110 kW/150 KM) prestižni mercedes-benz 250 CE kupe ste odšteli najmanj 20.369 nemških mark. Enako zalogo konj so vam pri znamki Opel ponudili v kombinaciji z modelom commodore GS/E, vendar za precej manj denarja (14.397 nemških mark v primeru 2-vratne limuzine). Ob tem se velja spomniti tudi mednarodne kariere tega modela, ki se je leta 1968 kot chevrolet opala predstavil tudi kupcem v Braziliji. Zaznamuje ga nekoliko spremenjen prednji del avtomobila in vgradnja 2,5-litrskih in 3,8-litrskih vrstnih šestvaljnikov znamke Chevrolet. Kasneje so predstavili še SS različico v vgrajenim 4,1-litrskim vrstnim šestvaljnikom. Tako je nekdanji evropski rekord C, odnosno opel commodore A preživel do konca leta 1992, ko so ga Brazilci dokončno upokojili …
