Citroën tip C
V tokratni zgodbi se bomo posvetili sodnemu sporu med znamkama Opel in Citroën, ki je vzniknil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, predvsem zaradi nemškega nespoštovanja družbenih norm, ki veljajo še danes.
Na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja so se v Rüsselsheimu pričeli pripravljati na industrijsko revolucijo v stilu Henryja Forda, ker so takrat v Oplovih proizvodnih halah prvič uvedli tekoči trak za sestavljanje avtomobilov. Zadevo so dokončno izpeljali leta 1924, vendar so nemški tehniki kmalu ugotovili, da pri znamki Opel takrat 'na lagerju' ni bilo serijskega modela, ki bi ga nemci lahko izdelovali na tekočih trakovih. Istočasno so vodilni v Rüsselsheimu prišli do zaključka, da nimajo denarja in časa za razvoj novih modelov, ki bi ustrezali specifikacijam izdelave vozil na tekočem traku. Ker takrat na tržišču ni bilo prav veliko serijskih modelov ostalih znamk, po katerih bi se lahko zgledovali, so se odločili za nastanek Oplove 'copy & paste' različice modela znamke Citroën.
Nemci so si takrat omislili nekaj novih primerkov citroëna tip C (5CV / 1921-1926), tedanjega francoskega 'nizkocenovnika', ki je nastajal v dvo- (C2 - kabriolet) in trisedežni različici (C3 - torpedo). Kot posebnost tega avtomobila velja omeniti podatek, da so vsi izdelani primerki (približno 80.000 primerkov) tega kompaktnega avtomobila (dolžina: 320 cm, širina: 140 cm, masa avtomobila: 543 kg) obarvani rumeno. Pod motornim pokrovom tega zadaj gnanega avtomobila, ki je lahko 'drvel' z največ 60 km/h, se skriva 0,8-litrski vrstni bencinski štirivaljnik z bolj skromno odmerjeno pogonsko močjo (11 bhp / 8,2 kW). Vse kupljene citroëne so Nemci razstavili in veselo skopirali, seveda brez vnaprejšnjega dogovora ali privoljenja s strani francozov. Tako smo dobili vedno zeleno obarvanega opla 4/12 PS, ki je zaradi tega kmalu prejel ljudsko ime 'Laubfrosch' (drevesna žaba), medtem ko je imel vedno rumeni francoski original ljudsko ime 'Trèfle' (deteljica).
V jeseni leta 1924 so pri znamki Opel končno pognali tekoče trakove, na katerih je nastajal model 4/12 PS, vendar njihovo veselje ni trajalo dolgo, ker je André Citroën kmalu zatem vložil tožbo na nam neznanem nemškem sodišču, kjer je Oplovo vodstvo obtožil plagiatorstva. Sodna bitka se je zaključila šele leta 1926, in to v prid francozov, čeprav na začetku sojenja nemška sodišča niso želela prepoznati in potrditi francoskih argumentov. Takrat so v Rüsselsheimu morali tudi uradno ustaviti proizvodnjo in prodajo njihove 'drevesne žabe'. Na to je André Citroën hitro odreagiral. Že leta 1927 je na območju Kölna (okrožje Poll) zrasla nova, takrat izredno moderna tovarna znamke Citroën, kjer so novi avtomobili nastajali na tekočem traku. Na začetku so Francozi pošiljali sestavne dele iz Pariza, kasneje so Nemci pričeli postopoma dvigovati delež domačih sestavnih delov, prispevanih s strani tedanjih nemških dobaviteljev (Bosch, Continental in Lemmertz). Zato so Nemci v Kölnu izdelane citroëne lahko promovirali ob uporabi reklamnega slogana „Deutsche Arbeit.“
Za dokončni zaton proizvodnje avtomobilov znamke Citroën na tedanjem nemškem tržišču so poskrbeli nacisti, ker so po prihodu na oblast (1933) podpirali predvsem domačo avtomobilsko industrijo. Tako so Nemci 3. januarja leta 1936 na pogorišču prejšnjega francoskega podjetja ustanovili novo podjetje (Poller CITROËN Dienst AG), ki je obstajalo do začetka leta 1940. To podjetje, ki je prevzelo 25 odstotkov nekoč zaposlenih v proizvodnji nemških citroënov, ni proizvajalo avtomobilov, namesto tega so skrbeli samo za popravila in servisiranje citroënov ter za dobavo rezervnih delov in njihovo skladiščenje.
