Pri Volvu so v teh dneh obudili spomin na nekdanji prestižni model z oznako PV36, avtomobil, ki je bil v času svojega nastanka daleč pred sorodno konkurenco, oblikovno gledano pa približno dvajset let pred svojim časom. Avtomobilu, ki so ga Švedi leta 1935 oglaševali pod sloganom "the car of the future has arrived already today" pa v današnjih časih priznavajo pionirsko vlogo na področju aerodinamičnega oblikovanja.

Na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja se je letna kvota prodanih volvov gibala v območju tisoč vozil letno. Večinoma so tovarno zapuščali za tedanje čase zelo konvencionalno oblikovani avtomobili, ki so imeli podobno vizualno podobo kot ostali takratni konkurenčni izdelki, čeprav so bili štirikolesni izdelki znamke Volvo že takrat cenjeni zaradi kakovosti izdelave. Leta 1931 se je v tem podjetju zaposlil tudi Ivan Örnberg, konstruktor, ki je pred tem delal pri ameriškem podjetju Hupp Motor Co. (Detroit), kasneje znanemu po modelu hupmobile aerodynamic (1934), ki sodi med prve serijske avtomobile, oblikovane pod močnim vplivom aerodinamike.

Med podobnimi, z aerodinamiko navdahnjenimi avtomobili ne smem pozabiti nekaterih serijskih izdelkov češkoslovaške znamke Tatra (T77 & T77A / 1933-1938) ter aerodinamičnih prototipov znamke Lancia, švedski zgodovinarji pa omenjajo predvsem Chryslerjev serijski airflow (1934), ki ga je oblikoval slavni Raymond Loewy, ter serijski izdelek ameriške znamke De Soto z enakim imenom (Airflow / 1934). Leta 1937 pa dobimo še izdelek nemške znamke Adler z oznako 'Autobahn' (1937-1940), nekaj let pred tem pa tudi prve prototipne izdelke profesorja Porscheja, ki so kasneje postali znani kot volkswagen 'hrošč'.

Tudi Örnberg je v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja podlegel inovativnim impulzom, ki so jih takrat sprožila prva spoznanja o aerodinamiki, ker so se v tem obdobju začeli pojavljati tudi prvi aerodinamični vlaki, aerodinamika pa je močno vplivala še na razvoj tedanjih letal. Leta 1933 so Švedi izdelali prvi, aerodinamično oblikovani prototip na osnovi domače šasije z oznako 655, ki pa ni dočakal javne predstavitve, ker so se pri Volvu bali morebitnih negativnih reakcij zaradi preveč futurističnega izgleda, ki bi lahko odgnal tradicionalno misleče kupce.

Zato so avtomobil pokazali samo znanemu švedskemu umetniku, ki je prihajal iz družine lastnikov telefonske družbe Ericsson. To je bila posledica dogovora med konstruktorjem in ustanoviteljema znamke, ker sta Assar Gabrielsson in Gustaf Larson poskrbela, da je imel Örnberg povsem proste roke pri oblikovanju in konstruiranju novega izdelka. Za dokončno podobo serijskega avtomobila iz leta 1935, ki je dobil interno ime 'Carioca', je poskrbel Gustaf L-M Ericsson.

Volvov 'venus bilo' je edinstven tudi po tehnološki plati, ker gre za prvi serijski volvo, ki ima karoserijo v celoti izdelano iz jekla, iz istega materiala pa je še nosilna šasija. Pred tem je imela večina volvov bolj tradicionalno, lahko bi rekli celo kamionsko orientirano nosilno šasijo z nataknjenim lesenim nosilnim okvirjem karoserije, ki so jo sestavljali paneli iz jekla. PV36 (medosna razdalja: 290 cm) simbolizira tudi prvi izdelek te znamke, ki je imel spredaj posamično obešen par koles, posledično pa je ponujal boljše vozne lastnosti in udobje. Inženirji so se ob razvoju intenzivno ukvarjali z idejami o zmanjšani porabi goriva in nekaj idej implementirali tudi v serijski izdelek, ki so ga izdelovali tri leta (marec 1935 - september 1938).

Za premikanje tega avtomobila so uporabili šestvaljni bencinski motor tedaj povsem nove serije EC, ki je premogel 3,67-litra delovne prostornine in je lahko sprostil približno 80 'konj'. Čeprav je šlo za odlično zasnovan in izdelan avtomobil, se 'carioca' ni nikoli prijela med kupci, ker so ti pričakovali od znamke manj drzen dizajn, veliko kupcev pa je odgnala tudi visoka prodajna cena modela PV36. Leta 1935 je moral švedski kupec zanj odšteti 8.500 švedskih kron, kar je predstavljalo 1.000 švedskih kron več kot za De Sotov airflow in 1.000 švedskih kron manj kot ob nakupu še bolj ekskluzivnega chryslerja airflow.

Ostali modeli znamke Volvo so imeli takrat domače prodajne cene v razponu od 5.000 do 6.000 švedskih kron, za isti (8.500 SEK) denar pa si je švedski kupec lahko omislil prestižnega packarda z oznako 120 straight-eight ali pa šestvaljnega nemškega 'mini-horcha' znamke Wanderer, ki ima oznako W50.

Zato so v treh letih prodali samo 500 primerkov in eno vozno šasijo tega 'super-volva'. 18 avtomobilov so si omislile tedanje policijske sile, ostale so pokupili industrialci, direktorji podjetij, odvetniki, zdravniki in podobni ljudje s potrebnim 'drobižem'. Danes obstaja samo še petindvajset primerkov tega avtomobila, ki v teh dneh praznuje 75. letnico obstoja. Ta model sta nadomestila modela PV51 in PV52, ki sta se pojavila leta 1936 in sta s svojo konvencionalno podobo bolj ugajala tradicionalnim kupcem te znamke.

Hupmobile Aerodynamic

Chrysler Airflow

Adler Autobahn

Tatra T77

Tatra T77A