Avto.info

Superkarpata trophy 2017

Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino

Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino

Superkarpata trophy 2017

Avtor: Foto: JEEP Team Slovenia
Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino Superkarpata trophy 2017: Slovenska ekipa je uspešno zaključila off-road pustolovščino

Štiričlanska slovenska ekipa »Jeep team Slovenia« je premagala ekstremno preizkušnjo, ki se je konec maja odvijala na območju romunskih Karpatov. Off-road tekmovanje Superkarpata trophy je avtomobile in udeležence večkrat popeljalo na meje zmožnega, a Slovenci so bili med tistimi, ki so se lahko veselili cilja.

Superkarpate, enega najtežjih terenskih tekmovanj v Evropi, se je prvič udeležila tudi štiričlanska ekipa iz Slovenije. Ekipa Jeep team Slovenia je s preizkušnjo v ekstremnih razmerah opravila dobro, saj tekmovanja niso prekinili ali bili diskvalificirani. A vse nikakor ni šlo gladko. Navigacija v okviru določenega koridorja je bila izjemno težavna, saj je marsikatero pot, zarisano v zemljevidih, narava prilagodila po svoje. Njihovi jeepi cherokeeji so s pomočjo ustreznih terenskih predelav in vozniškega znanja prevozili ovire, ki bi bile za običajne terence nepremostljive. Tudi poškodbe ter okvare niso izostale in njihovo reševanje v divjini je zahtevalo precej McGyverskih spretnosti.

Ob prečkanju cilja končna uvrstitev slovenske ekipe še ni bila jasna, saj za druge tekmovalce med samim tekmovanjem nihče ni vedel – kje se nahajajo in kako hitri so, oziroma, koliko kazenskih točk so si nabrali. Znotraj obsežnega področja romunskih Karpatov se je vsaka ekipa orientirala po svojem znanju in občutkih. Od 28 udeleženih ekip jih 5 ni prišlo do cilja, med preostalimi 23 ekipami pa so Slovenci svojo premierno udeležbo zaključili na desetem mestu in doživeli še posebne pohvale organizatorjev.

A uvrstitev po vseh naporih niti ni bila več pomembna. Že to, da so zapeljali skozi cilj, je pomenilo veliko odrešitev. Izrazi na obrazih so povedali vse: na neobritih obrazih so sijali  veseli pogledi in široki nasmehi. Od blata ter potu prekrita koža in razmršeni lasje pa so skupaj z obleko in premočenimi blatnimi vojaškimi škornji pripovedovali drugačno zgodbo.

Zgodba o ekstremni vožnji po prostranstvih Karpatov
Tekmovanje se je začelo v soboto 20. maja.  S tekmovalnimi avtomobili smo se morali iz zbirališča v bližini Dunaja prepeljati do izhodišča v Romunij. Pred tem so vsi avtomobili dobili na pokrove motorja tudi GPS naprave za sledenje, s katerimi je lahko organizator beležil vse premike in upoštevanje pravil. Sledilo je 7 razburljivih dni, razdeljenih v dve etapi po 4 in 3 dni.

Naslednji dan, v nedeljo zjutraj, smo prič prejeli zemljevide koridorja tekmovanja v natisnjeni obliki in elektronski obliki za naše navigacijske naprave. Do vstopa skozi štartno črto in v sam koridor smo si vzeli nekaj časa, da smo, kolikor smo na začetku sploh znali, našli možno prevozno pot in določili pot naše vožnje. Zagnali smo naše velike  osem-valjne bencinske motorje in se odpeljali dogodivščini naproti.

Že kmalu smo naleteli na težave s starimi ruskimi topografskimi kartami.  Kjer so bile v digitalni obliki vrisane ceste in poti je komaj kaj ostalo od njih. Prerasli so jih gozdovi, pogoltnili hudourniki in je ostala le še rečna struga, ki je sedaj predstavljala našo edino cesto. V prvi etapi nam je prizaneslo sicer muhasto karpatsko vreme. Kilometri gozdnih cest po neprehodnem bukovem gozdu in po vrhovih grebenov kar v sončnem vremenu hitro minevali. Navigatorja v obeh avtomobilih sta kaj kmalu spoznala, da njuno delo ne bo le iskanje poti na elektronskih napravah in lovljenje ravnotežja ob skakanju avtomobila po luknjah in skalah. Čakalo ju je težaško delo - odmikanje podrtih debel z rokami ali s sekiro v rokah. A prihajali so še težji pogoji.

Organizator je znotraj koridorja označil možne bencinske črpalke, mi pa smo morali previdno načrtovati postanke, da smo imeli do cilja dovolj goriva. Del naloge je bila tudi orientacija do splava za avtomobile, ki vodi preko široke in neprevozne reke. Zaradi posebnih okoliščin  je bil splav nedelujoč - romunski uradnik so prepovedali opravljanje te dejavnosti na dan tekmovanja. Posledično se je moral organizator in z njim vsi tekmovalci prilagoditi novi situaciji. Nadaljevali so vožnjo in iskali poti preko reke s pomočjo mostov, ki so bili oddaljeni kar nekaj kilometrov.

Zaradi  varnosti je čas vožnje omejen le na dnevno svetlobo, oziroma od 7:30 zjutraj do 20:30 zvečer. Prekoračitev te omejitve prinese diskvalifikacijo. V okviru danih možnosti so lahko udeleženci seveda začeli in končali vožnjo glede na potrebe, oziroma glede na okvare ali utrujenost. Po zaključku dnevne vožnje je sledilo postavljanje tabora in šotorov. Večer je minil v pripravi prvega toplega dnevnega obroka  ter načrtovanja poti in strategije vožnje za naslednji dan.

Dnevi, ki so sledili, so nam prinesli nove dogodivščine. Na poti smo kmalu srečali druga moštva, ki so imela manjše ali večje okvare avtomobilov. Nekateri do te mere, da so morali iz ekstremnih terenskih pogojev odvleči drugo vozilo v dolino in najti najbližji ali kakršen koli servis, v kolikor je popravilo še možno. Posebnost tega tekmovanja je, da si moštva pomagajo med seboj, kolikor je mogoče. Tako smo drug drugega velikokrat izvlekli iz blata ali si pomagali navkreber.

Drugi dan nam je pot močno upočasnil ekstremno strm klanec na vrh z gozdom pokrite  gore. Oba avtomobila smo nekaj ur premikali le s pomočjo vitlov, vgrajenih v sprednjem in zadnjem odbijaču. Kmalu je težavnost terena pustila posledice na naših avtomobilih, saj smo tretji dan opazili, da zadnja os našega prvega avtomobila poplesava v levo in desno za 10 centimetrov.  Aleksander Centrih, naš prvi mehanik, in Janez Marolt, ki je opravil predelavo naših terenskih avtomobilov, sta hitro ugotovila, da smo izgubili in odlomili bistvene dele vpetja zadnje osi. Avto je bil nevozen, oziroma pogojno vozen le še za kratki čas. Uspeli smo se premakniti le še do bližnje civilizirane ceste. Kmalu so pripeljali mimo sotekmovalci iz Švice, ki so nam ponudili možni rezervni del njihovega 40 let starega land roverja.

Takoj smo naredili načrt, kako bomo sestavili poškodovani del našega jeepa z delom land roverja, le še varilec nam je manjkal. Z drugim jeepom smo se odpravili v najbližjo vas in poiskali domačina, ki je imel varilni aparat iz daljne preteklosti. S toliko več preproste iznajdljivosti in ob pomoči govorice rok smo sestavili novi rezervni del ter spravili okvarjeni avtomobil spet v pogon. Ker pa smo vedeli, da je to le kratkoročna rešitev, smo po telefonu poklicali prijatelje v Slovenijo, kjer so nas ves čas spremljali po elektronskih medijih. Padla je drastična odločitev: takoj naj gredo na naša dvorišča in v garaže poiskati potrebne in še druge potencialno kvarljive nadomestne dele ter se usedejo v avto in odpravijo na pot iz Slovenije v Romunijo.

Zjutraj so nas zbudile blejajoče ovce, ki so skupaj s pastirjem postopale okoli šotora. Komaj smo si pomeli utrujene oči, že se je po cesti pripeljal znan avto. Prijatelji iz Slovenije so nam brez zadržkov priskočili na pomoč in dostavili rezervne dele. Le na kratko smo se  pozdravili, napolnili prtljažnike z rezervnim železom in vijaki ter se odpravili naprej po začrtani poti. Zaradi zastoja smo skovali nov načrt in taktično oceno – digitalno smo po zemljevidih izmerili, kje naj bi zapustili koridor in prečili ciljno črto, da bomo najbolje uvrščeni. V cilj smo prispeli v dežju, utrujeni od prvih štirih dni v Karpatih, vendar še pravočasni. Zvečer na razglasitvi delnih rezultatov izvemo: dve ekipi sta diskvalificirani, med preostalimi 26. pa dosežemo 10. mesto, kljub kazenskim kilometrom. Od ekip, ki smo zapustile koridor, je bila to najboljša uvrstitev, pred nami uvrščene ekipe koridorja niso zapustile.

V novem dnevu nas pozdravi deževno jutro. Organizatorji so izročili nove zemljevide 3-dnevnega koridorja in po kratkotrajnem načrtovanju smo se odpravili na pot. V naslednjih treh dneh smo doživeli vse ekstreme, napore in lepote terenske vožnje. Med njimi so bili nepozabni vzponi po rečni strugi, kjer so se izkazali dobro pripravljeni avtomobili ter izkušenost naših voznikov: Gregorja Komaca in Janeza Marolta. Vzponom je sledila orientacija po le od ovc obiskanih travnikih karpatskih vrhov ter spust. Mnogokrat je bila edina možnost napredovanja spust po soteski, kjer so poleg naših avtomobilov pot ustvarili novo nastali hudourniki. V smehu smo ugotovili, da imamo poleg ekstremne vožnje vključeno tudi brezplačno pranje podvozja. Uživali smo v terenu in sledili zastavljenemu cilju - da drugi etapi ne zapustimo koridorja in še pravočasno prečkamo ciljno linijo. Zvečer smo našli razpadajočo pastirsko kočo na obronku gozda in v skupnem prenočišču doživeli prijetno druženje s prijatelji nemškega moštva. Pogovori, taborni ogenj, kitara in pesmi v najrazličnejših jezikih so otoplili sicer hladen večer.

Naslednji dan je od nas zahteval skrajne napore. 13-urna terenska vožnja je vsebovala vlečenje in navijanje vrvi sprednjega ter zadnjega vitla, iskanje poti in večkrat tudi tek pred avtomobilom, z namenom iskanja prevozne smeri skozi gozd med drevesnimi panji. Zadnji večer, tik pred koncem časovne omejitve, smo ustavili avtomobila in pripravili zasilni tabor kar v blatnem klancu ob poti. Pripravili in zaužili smo trdo zasluženi obrok in se že po trdi temi s svetilkami podali v raziskovanje terena za prihodnji dan.

Kot mnogokrat prej smo vstali ob 6. uri zjutraj. Vsak od nas je že vedel, kaj je treba narediti. Nekako se tekom tekmovanja se namreč že jasno dodelijo naloge članov ekipe. Sam, kolikor mi gre, sem prevzel navigacijo, z vsemi možnimi sredstvi:  ruskimi zemljevidi, satelitskimi posnetki površine, opazovanjem okolice ter s sporazumevanjem s pastirji ovac v vseh poznanih jezikih, predvsem pa s kretnjami rok. Le malo po pol osmi uri smo zagnali motorje ter se podali zadnjemu tekmovalnemu dnevu naproti. Uživanje v vožnji ni trajalo dolgo in ponovno smo v strmem blatnem klancu vlekli vrvi vitlov. Pretekli dnevi so nam prinesli bogate izkušnje, zato smo opravili hitro in brez težav. Pred nami je bilo še končnih 16 kilometrov zračne linije do cilja, na voljo pa smo imeli 3 ure časa do opoldneva, ko se nam je iztekla časovna omejitev.

12 kilometrov pred ciljno linijo zaslišimo ropot v podvozju enega od naših jeepov. Ustavimo. Mehanika Sandi in Janez hitro postavita kruto diagnozo: odlom nosilca desnega zadnjega kolesa in odpad zadnje pogonske gredi. Vsem je zastal dih. V mislih se je odvil drugačen scenarij in na kratko smo podvomili o uspešnem zaključku. Ne. Predaleč smo, moramo najti rešitev! Debatiramo o možnosti vlečenja okvarjenega avtomobila. A to bi pomenilo njegovo popolno uničenje in nevozno stanje. Ostane le še poskus popravila. Z vitlom avto deloma dvignemo na bližnje drevo. Sandi in Janez se ponovno zakoljeta v blatna tla, pod podvozje, Gregor pa razstavlja nekaj rezervnih delov iz prtljažnika. Sledile so dolge minute negotovosti. Mehanika sta občasno zaklicala in izrazila željo po kakšnem vijaku ali orodju. Vedel sem, da nekaj improvizirata in prevezujeta s trakovi. Končno se umazana izvijeta izpod koles. »Nadaljujmo, a le z minimalno hitrostjo,« zamrmra Janez.

Poiščem najmanj obremenjujočo pot do ciljne linije. Odštevam kilometre in jih po radijski postaji sporočam drugemu avtomobilu. Vsi smo redkobesedni. Gledamo na uro ter previdno nadaljujemo. Končno! Ob 11:57 prečkamo ciljno linijo in vemo, da nam je uspelo. Uspeli smo prevoziti koridor brez zapustitve, dosegli smo svoj cilj, dokazali smo, da smo se kot  posamezniki v devetih dneh povezali v pravo moštvo, ki mu je uspelo skoraj nemogoče. Nato zapeljemo po asfaltirani cesti  do ciljne točke, ki je v večjem mestu oddaljena 70 kilometrov. Na cilju je prisotno veselje, udarci po ramenih, čestitanje z ostalimi moštvi, organizatorji.  Končno v civilizaciji, v hotelu s posteljo in tekočo vodo  ter hrano in pijačo, ki ti jo prinese nekdo drug. Naše glave so polne nepozabnih trenutkov in dogodivščin.

Zvečer organizatorji v veličastni dvorani hotela razglasijo rezultate. Od 28 ekip jih 5 ni uspelo priti do cilja. Uvrščenih je 23 ekip. Ko pridemo na oder in prejmemo priznanje za doseženo 10 mesto nas še posebej pozdravijo in čestitajo prvi slovenski ekipi na tekmovanju Superkarpata Trophy. Vemo, da smo si to zaslužili. A vemo tudi, da smo s svojo organizacijo, izkušnjami, avtomobili in finančnimi sredstvi nedosegljivo oddaljeni od boljših mest. To sedaj sploh ni pomembno. Naš dosežek je bil mogoč le s pomočjo prijateljev iz Slovenije, novih prijateljev iz drugih ekip ter s podporo sponzorjev našega moštva: Avto Triglav, TAB baterije, Gorenje, MM orodja, Marolt 4x4 in Medicinski center Gorjanc.

Vtisi bodo še dolgo ostali v naših mislih in omogočali prenekatero zanimivo zgodbo ob srečanjih s prijatelji. To je bilo doživetje, ki ga bomo lahko kdaj pripovedovali tudi našim vnukom. Morda pa tudi ob tabornem ognju na podobnih preizkušnjah, ki nam jih prinese prihodnost.

Uradni  rezultati

Send to Kindle
| Share

Oddaj komentar

Iskalnik rabljenih vozil

Išči

E-novice s področja avtomobilizma - prijava / odjava
Zvezdne steze Denis Avdič
Video trening varne vožnje
Video test Renault scenic dCi 110 EDC bose
Video test audi A8 3,0 TDI quattro
Domača predstavitev kia picanto
Domača predstavitev citroën DS4
Video test fiat punto evo
Reportaža - Vzhajajoča dežela avtomobilov