Znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem umetne inteligence, v scenarijih za prihodnost iščejo načine, kako se bodo samovozeča vozila odzivala v situacijah, ko bo nesreča neizogibna. A medtem ko v laboratorijih učimo računalnike in naprave, kam zaviti v delcu sekunde pred trkom, na cestah danes še vedno držimo volan v rokah ljudje. Delamo človeške napake, ki se jih pogosto zavedamo, a se jim kljub temu ne izognemo vedno. Kako lahko vozimo varneje?
Avtomobili, ki bodo v prihodnosti znali voziti sami, naj bi bili – tak je cilj – varnejši od tistih, ki jih upravljamo ljudje. A tudi tehnologija prihodnosti ne bo mogla preprečiti vseh nesreč. Zgodilo se bo, da se bo moralo samovozeče vozilo brez človeške pomoči odločati tudi med življenjem in smrtjo. Naj vozilo, ki se ne more ustaviti, ko skočita na cesto moški in ženska, otrok in stari starš, oseba v rdeči in modri jopici, zavije proti prvemu ali drugemu? Ko navdušeno govorimo o samovozečih vozilih in ugibamo, kdaj bodo končno del našega vsakdana, pozabljamo, da avtomobilski algoritem ni enak kompleksnosti človeškega in kot tak ne ceni vrednosti človeškega življenja. Vsaj za zdaj. Tega se zavedajo tudi znanstveniki na Inštitutu za kognitivne znanosti univerze v Osnabrücku, kjer dograjujejo in testirajo »moralnost« elektronskih naprav.
»Kam naj zavijem?«
Raziskovalci, na primer omenjena ekipa v Osnabrücku, iščejo načine, kako z obsežnimi in poglobljenimi preučevanji človeškega odziva na nevarnost in ovire v prometu tovrstne podatke o reakcijah vprogramirati v algoritme samovozečih vozil. Pri tem prihajajo na dan zanimive ugotovitve o tem, kako reagira človek. Na enem od testov so na primer prostovoljci (bilo jih je več kot 100) dobili v upravljanje avtomobilski simulator. Raziskovalci so jim dali nalogo, naj pod časovnim pritiskom izberejo,
koga žrtvovati in koga rešiti na cesti v nesreči. Posredovali so jim tudi lestvico, koliko je »vredna« oseba ali predmet, da bi se lahko lažje odločali. Vrstile so se različne nevarne situacije, pritisk na voznike simulatorja se je stopnjeval. Kako so se odzivali? Z veliko napakami. Pogosto so instinktivno v sekundi izbrali napačno smer in zadeli višje ocenjeno »tarčo«, v primerih, ko so imeli na voljo več sekund časa, pa so pogosto otrpnili in se sploh niso zmogli odločiti.
Nismo popolni, lahko pa smo odgovornejši
Še veliko dela bo potrebnega, da bomo naučili vozila voziti povsem avtonomno. Medtem pa moramo čim bolje voziti sami. Da nismo popolni, nam je jasno. To kažejo obtolčena pločevina in žal še vedno preveč pogosto prometne nesreče s poškodbami in smrtmi udeležencev. Lahko pa poskrbimo, da ne ponavljamo napak, ki niso posledica napake v hipu, ampak neprimerne psihofizične priprave na vožnjo.
Samovozeče vozilo ne bo utrujeno hitelo domov iz službe, se med vožnjo česalo ali klepetalo po telefonu, ljudje pa vse to počnemo,« slikovito opozarja Simon Beard, filozof z Univerze v Cambridgeu. V sodobnem svetu smo veliko časa v avtomobilu. Tam uživamo hrano in pijačo, beremo, si nitkamo zobe, se preoblačimo, fotografiramo. Kričeč primer distrakcije so seveda mobilni telefoni. Lani so zaskrbljujoče ugotovitve objavili na spletni strani ameriškega Nacionalnega centra za biotehnološke informacije. Skoraj dve tretjini (od več kot 1.200) anketiranih uporabljata telefon med vožnjo.
70 metrov ob pogledu na zaslon telefona
Ob pregledu sporočila na telefonu pri hitrosti 50 kilometrov na uro v povprečju na slepo prevozimo 70 metrov in ob tem z lahkoto spregledamo pešca ali kolesarja. Kljub dejstvu, da 94 odstotkov voznikov podpira prepoved uporabe telefona med vožnjo, to počne 75 odstotkov Slovencev, so pokazali podatki Agencije za varnost prometa (iz leta 2016) o uporabi mobilnih telefonov med vožnjo. Za voznike, ki med vožnjo govorijo po telefonu, je štirikrat bolj verjetno, da bodo vpleteni v nesrečo, medtem
ko se za pisanje sporočil ta nevarnost poveča za osemkrat.
Skrb zbujajo ugotovitve, da to početje postaja stvar navade in nekatere celo zasvoji. Ob pisanju kratkih sporočil ali objavljanju na družabnih omrežjih se v možganih voznika sproščajo manjše količine dopamina. »Že manjša kemična sprememba vpliva na našo presojo, kako nevarno je naše ravnanje,« opozarja strokovnjak za kognitivno znanost dr. Paul Atchley z Univerze v Kansasu.
Ostanimo zbrani
Nepozornost na cesti lahko razdelimo v tri skupine: manualno, vizualno in kognitivno. Pri manualni premaknemo roke in nimamo popolnega nadzora nad vozilom. Primer tega je, da sežemo po pijači. Z vizualno distrakcijo svoj pogled umaknemo s ceste. Če ostanemo pri pijači iz zgornjega primera, pride do vizualne distrakcije, če se pijača polije in pogled umaknemo s ceste, da bi ocenili, kakšna je škoda. In kognitivna distrakcija? Pri tej nam začnejo uhajati misli od vožnje k drugim
temam. Smo začeli razmišljati, kam bomo odnesli oblačila, ki smo si jih polili in hkrati že čutimo jezo, če vemo, da se madež ne bo dal odstraniti?
Alarmantno je, da pisanje sporočil med vožnjo vključuje vse tri tipe nepozornosti, pa tudi sicer raziskave kažejo, da smo med vožnjo precej nezbrani. Na univerzi Virginia Tech so recimo objavili študijo, v kateri so ugotovili, da vozniki v povprečju »presanjajo« več kot polovico časa, v tem času pa se podvoji nevarnost za trk. V posebni kategoriji so – če moramo sploh koga opozarjati – mamila in alkohol. Statistično vozi povprečen voznik (odgovoren seveda nikoli) pod vplivom le 0,1 % odstotka časa, a se v tem času nevarnost za nesrečo poveča kar za štiridesetkrat.
Vozimo pripravljeni
Na možnost nesreče negativno vplivajo tudi vremenske razmere. Vročina povečuje utrujenost, nezbranost in nestrpnost. Tudi megla je eden tipičnih dejavnikov tveganja, ki povečuje nevarnost na cesti ne le zaradi slabše vidljivosti, ampak tudi (ne)zbranosti voznikov.
In kaj lahko naredimo? Vozimo pripravljeni, spočiti in zbrani. Uredimo si optimalne razmere za vožnjo. Kot svetujejo pri Agenciji za varnost prometa, sodijo med to pravilna nastavitev sedeža, lege volana in naslonjala za glavo ter notranjih in zunanjih ogledal za kar najboljši pregled nad cesto. Med vožnjo ne uporabljajmo telefona, uživajmo hrane ali pijmo. Če se med potjo karkoli zgodi v potniški kabini – če se kaj prevrne ali razlije ali pa če na primer v vozilu leta osa, pa poskrbimo, da se varno ustavimo, in šele potem odpravljamo moteče ovire.
Izšel je novi Poslovni carzine. Vas zanimajo poglobljene vsebine iz sveta podjetništva in poslovne mobilnosti?
