Avtor Grom Janez Peter po več kot deset let trajajoči raziskavi prikaže pestro zgodovino tomosovega tekmovalnega programa. Zgodovinska dejstva so v knjigi podkrepljena s prepletom arhivskega gradiva, sama zgodba pa preskakuje iz tekstualnega v fotografski material. Knjigo opremlja več kot 450 fotografij, redkih, neobjavljenih in nepoznanih širši javnosti.

Zgodba se bere kot roman, saj ne povzema samo statističnih podatkov o posameznih zmagah dirkačev, kakor tehničnih podatkov posameznih modelov dirkalnikov, ampak tudi pisano življenje dirkačev ter kulturno-politično in socialno ozadje območja, ki je botrovalo karieram le teh in razvoju same tovarne. Zgodba  je zapisana na moderno oblikovani podlagi, ki obsega čez 400 barvnih listov.

Avtor začne Tomosovo zgodbo o tekmovalni dejavnosti z letom 1956, ko Tomos edinkrat tekmuje uradno z motocikli višjih kubatur. Jedro knjige se prične z letom 1959, ko so prvič oblikovali tovarniško tekmovalno ekipo. Avtor opiše viške  dosežkov svetovno priznanih in poznanih dirkačev (Gilberta Parlottija, Luigi Rinauda, Angelo Orseniga, Janka Štefeta, Adrijana Bernetiča, Zdravka Matulje ter mnogih drugih), vse do približno leta 1983, ko se Tomosova tekmovalna pravljica, z ukinitvojo tekmovalnega razreda, konča.

Treba je priznati, da so Tomosovi tekmovalni stroji imeli potencial in da je Tomosova majhna, a učinkovita ekipa inženirjev imela ves potrebni »know-how« za realizacijo najzahtevnejših projektov. Takratne politično-socialne razmere so vodstvu tovarne TOMOS narekovale načine, kako in če sploh izkoristiti možnosti, da so vlagali v proizvodnjo, inovacije, tekmovalne ekipe, idr.  Inženirji so uspešno izkoriščali vse dane jim priložnosti, da pokažejo,  kaj zmorejo. Brez njih Tomosa dejansko ne bi bilo. V knjigi avtor inženirjev ne pozabi omeniti in s tem obeležiti njihove dosežke.

Dirkalni motocikli so  predstavljeni do potankosti v poglavju o tehniki. Poglavje je opremljeno s profesionalnimi fotografijami posameznih modelov, ki so danes ohranjeni ali obnovljeni in so po večini v lasti samega avtorja!
 

Intervju z Grom Janezom Petrom, avtorjem knjige »TOMOS – skozi zgodovino z 204 km/h«

Od kod zamisel za knjigo in zakaj naslov "skozi zgodovino z 204 km/h"?
Ideja o knjigi se je formirala organsko. Vsekakor ni bila knjiga zavestna odločitev v samem začetku. Naraščajoča količina informacij in materiala povezanih z zgodovino dirkalnega Tomosovega programa, je sama klicala po neki ureditvi. Knjiga je tako nastala bolj kot občutena potreba po arhiviranju in reševanju pred propadom tega dela preteklosti. Postopoma pa je postajalo vedno bolj očitno, da se je dodaten historični material zbiral za potrebe knjige, saj mi je postalo jasno, da je ta publikacija nujna, da nebi zob časa izbrisal dejstev, na katera smo lahko vsi Slovenci ponosni.
Eden od podatkov, ki o motorju največ povedo, je tudi končna hitrost. Tako je najvišja hitrost, ki jo je 50 kubični Tomosov dirkalnik kadarkoli dosegel, našla mesto na platnici knjige.

Koliko časa ste brskali po arhivih, da ste zbrali tako obsežno zbirko fotografij? Doma imate muzej, nekaj gradiva ste našli tudi tam?
Delo je potekalo z večjo ali manjšo vnemo celih zadnjih osem let. Začetki so bili najtežji. O Tomosovi tekmovalni preteklosti se ni vedelo praktično nič. Celo nekateri samooklicani poznavalci so operirali z informacijami vprašljive verodostojnosti. Ogromno so mi pomagali novinarji, ki so v tistem času spremljali dirke. Veliko pa sem dokumentacije pridobil sam od raznih zbirateljev. Domači arhiv se je na to temo tako ob nastajanju knjige šele polnil.

Zakaj ste se odločili, da mora knjiga iziti v dveh jezikih, slovenskem in italijanskem?
V slovenskem po uradni dolžnosti... Poglejte, odločitev za pripravo in izdajo knjige je bila zavestna in vsem vpletenim je bilo jasno, da s projektom ne bomo zaslužili. Slovenščina zato, ker cenim in spoštujem svoje izročilo in identiteto. Italijanščina pa zato, ker je Tomos v Italiji nekoč nekaj pomenil. Bili so kar dvakrat državni prvaki! To je še danes zanimiv podatek med zbiratelji in navdušenci. Istočasno pa je ta ozek segment, ki ga predstavljajo starodobni 50 kubični tekmovalni motorji v Italiji izjemno dobro razvit, tako da so celo oni dali v tej zaključni fazi prepotrebno izpodbudo, da se je knjiga pravočasno dokončala in doživela predstavitev v Italiji.

Najbolj nenavaden dogodek pri nastajanju knjige?
Težko reči. Dogodkov, ki so se mi zapisali v pozitiven spomin je bilo več. Vsekakor je bilo razburljivo vsakič, ko sem uspel locirati nov tekmovalni motor ali pa posamično komponento ali dobro originalno fotografijo. Nekaj komponent sem našel celo na Finskem ter jih uspel od zbiratelja tudi odkupiti in vrniti v domovino. Čudovita izkušnja pa so bili tudi razgovori, ki sem jih opravil z akterji iz tistega časa. Raznolikost pogovorov z nekdanjimi novinarji, dirkači ali inženirji je sestavljanje knjige dobro popestrila.

Najbolj ganljiv dogodek?
Po vsem tem času je še vedno najbolj nor trenutek bil, ko smo zagnali prvega tekmovalnega Tomosa, ki je bil obnovljen za potrebe knjige. Mogoče je bil tako močen občutek le še ko sem pred nekaj tedni iz tiskarskih strojev dvignil prvi izvod.

Kaj ste želeli doseči s samo knjigo?
V tem odgovoru si moram privoščiti malo kritike. Vsekakor sem upal, da bom dosegel več kot trenutno kaže. Očitno je, da so v tujini publikacijo bistveno bolje sprejeli in ji namenili občutno več medijske pozornosti kot pri nas. Priznati moram, da sem še najbolj presenečen nad odnosom domačih zbirateljev ter poznavalcev, ki so na to publikacijo dokaj medlo odreagirali. Spet je bila reakcija v tujini drugačna. Po predstavitvi v Italiji so me še celi teden za tem klicarili in pisali elektronska sporočila, kjer so izražali svoje navdušenje nad projektom. Pa zato nisem slabe volje. Vedel sem da bo v domačem prostoru težko. Knjiga tudi ni nastajala zato, da bi se uvrstila na lestvico najbolje prodajanih »best-sellerjev«. Knjiga je nastajala iz mojega globokega prepričanja, da bi moral vsak posameznik nekaj dati družbi v kateri živi. Osebno se ukvarjam z arhitekturo in z zgodovino motorizacije. Na področju arhitekture praktično na dnevni ravni sodelujem pri izobraževanju mladega kadra na Fakulteti za arhitekturo, na področju narodove zgodovine motorizacije, pa sem se tako odločil, da je potrebno obelodaniti in širši javnosti prikazati eno od do sedaj nikoli raziskanih plati slovenske industrije, športa in znanja na sploh.

Kakšni so bili prvi odzivi na knjigo? Vemo, da ste prve izvode knjige nesli s sabo v Italijo na prireditev "ASIMOTOSHOW 2013", ki je med ljubitelji tovrstne tehnike med najbolj poznanimi?
Tja ste bili prav osebno tudi vabljeni. Kot rečeno. Odzivi ob predstavitvi so bili dobesedno spektakularni. Osebe, ki jih osebno izjemno cenim in ki spadajo v sam svetovni vrh v stroki iz tega področja, so knjigo pozdravili in potrdili, da je delo izjemno. Doletela me je celo ta čast, da mi je zadnje branje italijanskih tekstov opravil prof. Augusto Farneti, ki velja za eminenco na tem področju. Po opravljenem  branju pa je izrazil podporo tudi tako, da mi je spisal spremno besedo.
Doma sem pričakoval neodločen odziv. Priznam, da sem kljub temu presenečen. Pa to ne mislim pozitivno. Poglejte, knjiga je, to lahko trdim brez občutka samohvale ali egocentrizma, dober izdelek. Dokler ni bila izpiljena tako z vidika zgodbe, tehničnih podatkov, verodostojnosti zgodovinskih podatkov in designa same publikacije, ni šla v tisk. Izdelek je celovit in z njim sem zadovoljen tako jaz kot vsi ki so pri njenem nastajanju sodelovali. Knjiga je bila mišljena kot spomenik delu slovenske zgodovinske identitete in je potemtakem njeno sporočilo večno. Če ne sedaj, pa se bo njena teža verjetno prepoznala šele čez čas. Sedaj je narejena in je tu da ostane na policah knjižnic za bodoče generacije.

Vemo, da ste ambiciozen mladi ustvarjalec, tako na področju arhitekture kot arhitekt, kakor tudi pisec člankov in tokrat celo knjige kot poznavalec premične tehniške dediščine, nasploh dirkalnih motociklov... Kaj so vaši cilji in želje za bližnjo prihodnost...
Hvala za prijazne besede. Prvi cilj je regeneracija! Zadnje pol leta je moj vsakdan sestavljal petnajst do osemnajst urni delavnik. Brez dneva odmora. Od predstavitve knjige v Italiji je sedaj nekaj dni že preteklo. Veliko od njih je bilo posvečenih prej preloženim obvezam, našlo pa se je tudi nekaj prostih popoldnevov. Ideje in načrti so, potrebno pa bo še malo počakati, da se izriše jasna strategija kako jih doseči. Med njih sodi vsekakor dvig domačega muzeja motociklov na višjo raven. To je sedaj prioriteta. Močne so tudi ambicije znotraj moje primarne stroke in to je urbanizem ter arhitektura. Nekaj pa je tudi čisto intimnih ciljev ali bolje želja, kot je nek dalši obisk ene od azijskih držav z mojo punco in tekmovanje v cestno-hitrostnem motosportu z bivšim GP motociklom, ki je ravnokar v zaključni fazi sestavljanja.