Opis in fotogalerija

V Sloveniji je dosegel kar za 12 odstotkov boljši razultat prodaje od pričakovanega. Nova, prenovljena izdaja naj bi dosegla podobne uspehe. Ob nizki ceni v to ne dvomim.

Spremembe v primerjavi s prejšnjo thalijo so vidne predvsem na prednjem delu. Značilne navzgor zašiljene luči z dvojno optiko žarometov, spremenjena maska z režami v obliki satovja in velikim znakom v sredini ter vzdolžno gubo motornega pokrova lahko tistega, ki jo gleda od spredaj, hitro prepriča, da vidi clia. Pri stari različici so bile razlike bolj očitne predvsem v spodnjem delu maske, kjer so bile drugačne reže za dovod zraka. Bočna linija ostaja nespremenjena, zadek, ki se še vedno oblikovno ne sklada lepo z ostalo pločevino, pa je pridobil le odbijač v barvi karoserije.

Uporabna vrednost na videz nerodnega zadka pa je povsem druga zgodba. Prtljažnik v osnovi meri kar 510 litrov in je večji celo od večine avtomobilov srednjega razreda. V primerjavi s cliom, kjer meri 255 litrov, je kar za enkrat večji ob manj kot 40 centimetrov večji dolžini vozila. Podaljšek pri nespremenjeni medosni razdalji slabo vpliva na razporeditev mas vozila, še posebej, kadar je le-ta obtežen, vendar vas mehko podvozje že prej prepriča, da se je s thalio veliko prijetneje voziti umirjeno in udobno. Nakladalni rob prtljažnika je precej visok, majhna odprtina pa uporabnosti nenaklonjena, vendar je to hiba večine klasičnih limuzin, kjer se prtljažni prostor odpira ločeno od potniške kabine. Nerodna je tudi rešitev, kjer se nosilci vrat pogrezajo v prtljažni prostor, kar boste opazili, ko bo prtljažnik polno naložen. Pri družinah se to dogaja kar pogosto.

Gola pločevina sten prtljažnega prostora je posledica zniževanja stroškov, isti razlog je tudi uporaba materialov slabše kakovosti v kabini. Plastika armaturne plošče je trda in groba, spoji niso preveč natančni, vendar je na izgled prijetna, ker je v dveh barvah. Zanimivo je predvsem to, da je sama oblika armaturne plošče ostala enaka kot pri prejšnji različici, kljub novi zunanjosti. Od novega clia je prevzela le volanski obroč in radijski sprejemnik ter zaslonček na vrhu armature, kjer se prikazujejo informacije radija in ura. Merilniki so ostali enaki. Pregledni in brez označbe rdečega polja na merilniku vrtljajev.

Udobno podvozje sem že omenil, vendar zna biti notranjost dostikrat neudobna zaradi majhnosti. Prostora v njej je namreč toliko, kot v navadnem cliu, torej avtomobilu nižjega razreda. Spredaj ga je dovolj, zadaj pa ga ob odraslih potnikih spredaj hitro zmanjka. Dolge poti so lahko še manj prijetne zaradi neudobne klopi, ki obenem nima še nobenega bočnega oprijema. Sprednji sedeži so boljši, samo sedenje pa precej visoko. Voznikov sedež je nastavljiv tudi po višini, preglednost je dobra, le zadka se pri tesnih parkiranjih ne vidi. Mene je motil še volan, ki je prepoložno in previsoko (sicer je nastavljiv po višini) nastavljen, zato so roke nekoliko preveč iztegnjene, vendar je podobno pri večini francoskih avtomobilov. Bolje je postavljena ročica menjalnika, ki je lepo vodljiva in natančna, slabši vtis ergonomije pa daje pomanjkanje odlagalnih prostorčkov za drobnarije. Kljub vgrajeni čelni zračni blazini razveseli velik zaprt predal pred sovoznikom.

Odličen 1,4-litrski štirivaljnik je za razred boljši od celotnega avtomobila. Sodoben 16-ventilski motor se rad zavrti do rdečega polja, ponuja dovolj uporabne moči in ni siromašen z navorom. V višjih vrtljajih je precej glasen in prenese veliko vibracij na karoserijo, ki spusti kakšen tresoč zvok, v prostem teku pa teče nemirno. Slednje je verjetno posledica neutečenosti in majhnega števila kilometrov pri testnem vozilu. Uporabnost motorja se izkaže še pri nizki porabi, ki se pri vožnji, kakršni naj bi bila thalia namenjena, giblje okoli sedmih litrov na 100 kilometrov. Hkrati na avtocesti preseže 180 kilometrov na uro, kar pomeni, da je moči povsem dovolj. Dovolj tudi, da boste hitro spoznali fizikalne omejitve thalijinega podvozja, ki jih kar hitro doseže. Navadno je izrazito podkrmarjena, v ovinku pa pri morebitnem zaviranju hitro odnese zadek, ki je obešen daleč čez zadnja kolesa. Škoda, da thalia kot družinski avto ni serijsko opremljena še z zavornim dodatkom ABS, ki bi marsikdaj koristno pripomogel k hitrejšemu ustavljanju s sicer dobrimi zavorami.

Družinski podaljšek v obliki prtljažnega prostora se je pri kupcih očitno izkazal kot odlična rešitev. Za moj okus oblikovno neskladen zadek z ostalim delom vozila vseeno odlično služi svojemu namenu, pri normalni uporabi in ustreznih hitrostih pa bo tudi ostala mehanika dobro sodelovala. Bogata serijska oprema, ki vključuje daljinsko centralno zaklepanje, električni pomik sprednjih stekel, radiokasetofon s štirimi zvočniki in upravljalnikom ob volanu ter čelni zračni blazini in tri tritočkovne pasove in po višini nastavljive vzglavnike zadaj cene nikakor ne dvigne previsoko. Z odličnim, sodobnim in varčnim motorjem se konkurenčno ustavi pri dobrih 2,1 milijona tolarjih. Prikrajšana je torej le konkurenca, saj podaljšek cliu, ki postane thalia, dobro dene.