Opis in fotogalerija

Če bi izbiral Walt Disney, bi v garaži Mikija Miške gotovo našli juka. Prav zares. Ja, tako zabavnega in drugačnega avtomobila, da ga na cesti nehote opazi tudi slabovidna stara mama, bi si zagotovo privoščil tudi on. No, privoščite pa si ga lahko tudi ostali. Če si pač upate.

Juke je tu in ni šala. Je pravi zabavljač, prepoln oblikovalskih predrznosti, mladostne razigranosti, nepraktičnosti, zanemarljive uporabnosti in suverene Nissanove tehnologije. Zanj je težko reči, da je lep, težko, da je grd. Da izgleda kot žaba neke tropske sorte, bi se vsi najbolj strinjali. Bulasta oblika glomaznih blatnikov, napihnjen motorni pokrov ter kratka in strmo padajoča kupejevska linija strehe, ki zadaj izgine v 'ritkasti nič'. Povrhu vsega pa v kratke štiri metre dolžine stisnjena karoserija, nasajena na terensko visoko podvozje in velika kolesa; gre za očitno nekaj zelo impozantnega. Da ne omenjam s črno mrežo prečno razsekanega in s spodnje strani navzgor zavihanega gobca. Vključno z v treh nadstropjih razdeljenimi prednjimi lučmi, tudi tistimi bulkastimi na vrhu, ki jih je moč opazovati izza volanskega obroča.

Precej podobna, ampak vseeno manj 'tropska', je njegova potniška kabina. Tudi tu povsod nabrekla in hkrati zelo enostavna. Tako z materiali, kot funkcionalnimi rešitvami. Zato je počutje v jukeu dobro. No, vsaj na sprednjih sedežih, kjer je sedenje spodobno, položaj za volanom pa vzoren, kot pri večini nissanov. Zadaj še zdaleč ni tako. Nizka strešna linija, bočne tankovske odprtinice namesto oken, ozka vstopna vrata, kratek sedalni del in minimiziran prostor za spravilo nog obljubljajo več trpinčenja, kot bi si ga želeli. Podobno je z minornostjo dobrih dvestotih litrov prtljažnega prostora; juke res ne želi biti dostavnik. No, tale greh malce opraviči veliko kvadratno vedro pod dnom, v katerem je pospravljena varnostna ter obvezna oprema, a gre vanj stlačiti še kar nekaj stvari, za katere nočemo, da so vidne oziroma, da se premetavajo po zadku.

Zato pa je bordo obarvano tapeciranje sestavljeno iz različnih vzorcev tkanja ter je prijazno in všečno hkrati. Zaradi metalizirane barve lakiranih površin pod kljukami vrat ter po cevastem sredinskem grebenu deluje notranjost sveže, zelo urbano in moderno. Edino suhoparnost tekstovnih oznak na merilnikih, gumbih, stikalih in zaslonih bi bila lahko zamenjana z kakšno bolj sočno in prijazno, po vzoru Nintendo igric. Juke je v paketu tekna opremljen precej spodobno, saj v njem najdete popolnoma vse pripomočke, ki si jih je moč omisliti v dobrih avtomobilih.

No, posebnost jukea sta komandni enoti na sredinski konzoli. Prva je klasična, občutljiva na dotik, za upravljanje avdio-vsebine, navigacije, telefona in prikazovalnika slike iz kamere za vzvratno vožnjo. Druga pa inovativna, z osrednjim zaslonom in stikali ter gumbi z dvojno ali večkratno funkcijo. Ti upravljajo klimatizacijo, z njimi izbiramo način vožnje, nastavitve avtomobila in prestavljamo med pregledom razpoložljivega navora pri modri, normalni vožnji, motornega 'overboosta' ter vzdolžnega in bočnega pospeška pri rdečem, športnem režimu, lahko pa analiziramo ekonomičnost porabe s pomočjo grafov pri zeleni, ekološko prijazni hoji po stopalki za plin.

Vožnja z jukeom je, tako kot vse ostalo, čista zabava. 1,6-litrski bencinski turbo-stroj z oznako DIG-T je najzmogljivejša izbira pri tem avtomobilu in s svojimi konkretnimi zmogljivostmi zlahka opravi s to igračo. 140 kilovatov (190 KM) moči, 240 Nm navora v območju nad 2000 vrtljaji, odlična odzivnost (sploh pri izbiri sport) ter zelo dober in optimalno preračunan šeststopenjski ročni menjalnik ponujajo skupaj vedno dovolj vsega, da je ta pogon pravzaprav težko venomer do konca izkoristiti. Nekaj je za to kriv pogon na le prednji kolesni par, nekaj pa za piko mehkejše vzmetenje prečnih stabilizatorjev in tudi višina težišča avtomobila. A nič ne de; vožnja z njim je udobna, na grbinah malce stresajoča zaradi trših blažilnikov, a ko si jukea privoščimo v ovinkih, zna biti še kako okretna, športna in res hitra.

Del veselja pri tem ponuja tudi ESP, saj se ob vrtenju koles v prazno ne vmešava z odvzemanjem moči, ob drsenju zadka dopušča kar nekaj akrobacij, le ko je želja prevelika, zmore avtomobil varno umiriti. In drugi del veselja ponujajo zmogljive zavore, ki varno ustavljajo avtomobil v vsakršni situaciji. Motorna žeja je seveda temu primerna. Devet litrov bencina na 100 prevoženih kilometrov je stalnica, za zahtevnejša opravila pa bo potrebno še štiri litre dodatka. Ni malo. Kaj pa terenskost? Ne, tale juke ni namenjen zahtevnejšim manevrom od vožnje po makadamu, saj je konec koncev le navaden avtomobil. Za kaj konkretnejšega imajo pri Nissanu bogato bero ostalih modelov.

Tokrat si je upati skorajda nujno. Pa kaj, če juke ni kot švicarski pipec; normalni ljudje pač avtomobil v večini primerov rabimo zgolj za lasten prevoz. No, če slednjemu dodamo malo domišljije, vas lahko Disneyland čaka vsak dan v garaži.