V teh dneh mineva že 80 let od prvega resnično pomembnega reli uspeha znamke Škoda, ki ga je tedaj še češkoslovaška avtomobilska znamka doživela 29. januarja leta 1936 na cilju tedanjega relija Monte Carlo, ki ni potekal v takšni obliki kot ga poznamo danes, ker so tedanji tekmovalci štartali v Atenah …
Za odmevno odlično uvrstitev na tedanjem reliju Monte Carlo je poskrbela izkušena vozniška ekipa, ki sta jo sestavljala Zdenek Pohl in Jaroslav Hausman. Ob tem sta vozila legendarno škodo popular v roadsterski različici, ki so jo Čehoslovaki takrat ponujali kupcem tudi v limuzinski in kupe različici. Na pot proti grški prestolnici, kjer se je 25. januarja leta 1936 odvil štart tega legendarnega relija, sta se Pohl in Hausman odpravila že 14. januarja. Ob tem so ju predstavniki tedanje češkoslovaške avtomobilske industrije in dobaviteljev sestavnih delov opremili tudi z dodatno opremo v obliki usnjenih tekmovalnih kombinezonov ter posebnih terensko orientiranih pnevmatik znamke Bata, na krovu male dvosedežne športne škode so opazovalci lahko občudovali tudi nekaj tehničnih rešitev (dodatna držala za termovke, dodatni kabinski grelec in ogrevano vetrobransko steklo …), ki za tisti čas niso bile povsem običajne.
Začetek te vztrajnostne preizkušnje je zaznamovalo izredno slabo vreme, vendar to ni ustavilo Škodine posadke, ki je po štirih dneh in 3.852 prevoženih kilometrih le dosegla cilj v Monte Carlu, in to kot drugouvrščena posadka v kategoriji vozil s pogonskimi motorji, ki so imeli manj kot 1,5-litra delovne prostornine. Za ta uspeh je bil zaslužen tudi mali Škodin roadster, zelo napreden avtomobil s takrat izredno modernim sredinskim nosilnim okvirjem, štirikrat posamično obešenimi kolesi ter 'Transaxle' postavitvijo menjalnika. Pod motornim pokrovom škode popular roadster se je skrival 1,4-litrski bencinski štirivaljnik iz modela rapid, ki je lahko mobiliziral 25 kW (35 KM) pogonske moči. Ker gre za sorazmerno lahek avtomobil s samo 790 kilogramsko maso, sta Škodina voznika lahko drvela proti Monte Carlu z največjo hitrostjo 110 km/h.
Za to pot, ki ju je vodila po trasi Atene-Solun-Beograd-Budimpešta-Dunaj-Strasbourg-Avignon-Monte Carlo, so v tovarni dodatno opremili vozilo s parom bencinskih rezervoarjev, ki sta lahko sprejela točno 170 litrov bencinskega goriva. S takšno bencinsko zalogo sta Pohl in Hausman lahko prevozila 1.500 kilometrov. Med posebnostmi omenjajo tudi ležalni sopotnikov sedež, ki je sovozniku lahko omogočil nekaj počitka med samo dirko, ki jo je češkoslovaška posadka izpeljala brez ene same dobljene kazenske točke. Uspeh, ki sta ga Pohl in Hausman privozila takrat zelo spoštovani čehoslovaški avtomobilski znamki, se je kasneje odražal tudi pri prodajnih številkah modela popular (1934-1946), ker je bil to nekoč najbolje prodajan avtomobil na Češkoslovaškem. V desetih letih proizvodnje modela popular je nastalo približno 20.000 primerkov tega modela, približno 6.000 so jih izvozili na tržišča približno petdesetih držav.
Zato so avtomobile te znamke že pred drugo svetovno vojno poznali tudi Kitajci, Indijci ter kupci v Južni Ameriki. Med največjimi aduti modela popular omenjajo njegovo legendarno zanesljivost in robustnost, poleg tega so Čehoslovaki že takrat ponujali kupcem serijske modele z odličnim razmerjem med plačanim in dobljenim. Uspeh, ki ga je znamka Škoda dosegla leta 1936 na tedanjem reliju Monte Carlo, je kriv tudi za dvig Škodine samozavesti in posledični nastanek sedemdesetih izdelanih primerkov športne škode popular sport 'Monte Carlo', ki so jo kupcem ponujali v aerodinamično izvedeni kupe karoseriji ter kot klasični roadster. Model popular so si kupci lahko omislili tudi v dvovratni limuzinski različici, ki je znana predvsem po dodatni modelni oznaki tudor ter kot pol-kabriolet v stilu današnjega fiata 500, obstajala pa je tudi gospodarska različica tega modela, ki so jo takrat cenili predvsem obrtniki ter podjetja.
