Ford NPX-C5
Ford Taunus 17M (P3)
Ford Taunus 12M (P4)
V tokratni anekdoti, ki jo je iz osebnega arhiva potegnil znani nemški novinar Hans-Peter Thyssen von Bornemisza, se bomo posvetili prototipnemu Fordovemu 'mrtvorojencu' z imenom NPX-C5, ki ga je pokopala njegova 'majhnost' (kompaktne karoserijske mere) v očeh tedanjih detroitskih šefov.
V Kölnu, kjer stoji tovarna znamke Ford, so konec petdesetih let prejšnjega stoletja dobili novega prvega moža v obliki Johna Andrewsa, ki je nemško podružnico preobrazil in jo popeljal na pot tržnega uspeha, ker so imeli dober razlog za praznovanje. Model taunus 17 M (P3/1960-1964) se je prodajal tako dobro, da so morali kupci ob nakupu tega modela z ljudskim imenom 'Badewanne' (kopalna kad) upoštevati tudi dolge dobavne dobe, ker je imela tedanja Fordova tovarna v Kölnu premajhne proizvodne kapacitete, da bi lahko zadostila potrebe vseh kupcev.
V okolju te optimistično naravnane klime je potekala tudi izmenjava mnenj med Kölnom in Detroitom, ker sta Henry Ford II in John Andrews gojila kulturo pisanja pisem, kjer je Henry Ford II svojega podrejenega večkrat spomnil na zgodovinski pomen in izročilo legendarnega modela T. Seveda se je Henry Ford II ob tem najraje spomnil na pretekle čase, ko je imel model T monopolno vlogo na tržišču avtomobilov, ker so bili to časi, ko so bili v Kölnu jezni na uspeh konkurence v obliki Volkswagnovega 'hrošča' 1200 ter francoske uspešnice z oznako renault dauphine. Ker sta v to tržno nišo takrat skočili še dve nemški znamki (Auto Union z modelom junior in Lloyd (nizkocenovni borgward) z modelom arabella (alias 'Aquabella', to ljudsko ime je dobila zaradi 'serijskega' nabiranja vode v potniški kabini ob kakšnem nalivu …)).
Ta tržni uspeh znamk Volkswagen in Renault so opazili tudi vodilni v Detroitu (Dearborn) zato so v Kölnu že leta 1959 začeli razmišljati o Fordovemu 'hrošču', ker gre v primeru kompaktnega prototipa (dolžina: približno 370 cm) z imenom NPX-C5 za podobno zasnovan avtomobil z zadaj nameščenim pogonskim sklopom in zadnjim pogonom. Za vso potrebno korespondenco med Američani in Nemci je osebno poskrbel Jules A. Gutzeit. Prvi prototipi tega modela so se pojavili v maju leta 1959, opremljeni z novim 1,0-litrskim bencinskim štirivaljnikom, ki je postregel s pomembno novostjo, ker odmične gredi niso več gnali na obrabo zelo občutljivi 'Novotex' zobniki, temveč sodobni zobati jermen. Novi pogonski motor so ob tem že temeljito preizkušali v testnih komorah. Spredaj so uporabili hišno (ta zasnova prednjega vzmetenja je iznajdba znamke Ford) vzmetenje McPherson, podobno zasnovano zadnjo togo premo je imela tudi francoska SIMCA 1300.
Za kupce so takrat pripravili tudi močnejšo, 1,2-litrsko različico prej omenjenega 1,0-litrskega bencinskega motorja, ki je namesto 25 (34 KM) lahko mobilizirala 29 kW (40 KM) pogonske moči. 12. decembra leta 1959 se je Gutzeit srečal s Andrewsom in mu podrobno predstavil vse načrte novega modela. John Andrews je kmalu po tem sestanku sedel na letalo in obiskal Detroit, kjer je po prvi uradni interni predstavitvi modela NPX-C5 dobil zeleno luč za priprave na zagon serijske proizvodnje za model, ki je po srečanju v Detroitu prejel novo interno ime P4. Vendar 'bogovi' niso bili naklonjeni malemu nemškemu fordu, ker so vodilni v Detroitu na začetku leta 1960 ugotovili, da Fordovega majhnega avtomobila ne potrebujejo samo v Evropi, temveč tudi v ZDA. Zato so Nemci v februarju leta 1960 v Kölnu doživeli nenapovedan visoki obisk iz ZDA, ker jih je obiskal novi predsednik družbe Ford. Legendarni Lee A. Iacocca si je na hitro ogledal kompaktnega prototipnega forda P4 in na nemško začudenje ugotovil, da mu avtomobil v obliki klasične limuzine ni všeč.
Andrewsu ob tem ni preostalo drugega kot da hišnim oblikovalcem izda nalog za preoblikovanje vozila. Nato so ustvarili dvovratno 'fastback' limuzino, vendar tudi s tem oblikovnim predlogom niso prepričali Iacocce, ki je na koncu le priznal, da je prototipni P4 po njegovem enostavno premajhen. Poleg tega naj bi hišni računovodje ugotovili, da bo serijska proizvodnja takšnega modela za znamko Ford občutno dražja kot pri konkurenci, posledično s prodajno ceno ne bi mogli konkurirati znamki Volkswagen. Lee A. Iacocca se je vrnil v ZDA, kjer so takrat zagnali projekt 'Kardinal'. Gre za kasnejšega serijskega forda z modelno oznako taunus 12M (P4), ki je prvi serijski evropski ford s prednjim pogonom. Tedanji javnosti se je novi taunus prvič predstavil v jeseni leta 1961. izdelovali so ga do konca leta 1966, ker je že leta 1964 dobil naslednika v obliki taunusa P5.
