V primeru omege gre za tipičnega predstavnika italijansko-ameriškega prijateljstva iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je tedaj obrodilo veliko podobnih sadov (Bizzarrini GT strada 5300, Iso rivolta, grifo in lele, Ghia 450SS, De Tomaso mangusta in pantera…). Osemvaljna omega se je prvič pojavila leta 1966 kot unikatni izdelek z oznako Intermeccanica / Griffith GT, kasneje pa je doživela večkratno preimenovanje (Intermeccanica omega / torino / italia), čeprav gre vedno za isti avtomobil, ki so ga izdelovali vse do leta 1972, ko ga je nasledil dvosedežni kabriolet indra, plod tedanjega sodelovanja z Oplom in Bitterjem. Erich Bitter je obenem prevzel zastopstvo znamke na tedanjem nemškem tržišču, kjer je kombinacija ameriškega pogonskega sklopa (Ford V8, prostornina 289 kubičnih palcev – 4,7-litra) ter italijanskega oblikovanja (Franco Scaglione) naletela na odličen sprejem pri kupcih. Oranžni primerek na fotografijah iz leta 1968 ima pod motornim pokrovom nameščen originalni motor s približno 270 KM pri 6000 vrtljajih v minuti ter 422 Nm navora pri 3400 vrtljajih, ki mu je zaradi dodelave pri Fordovem legendarnem NASCAR partnerju (Holman-Moody) prinesla vpis v uradni register Shelbyjevih avtomobilov.
Kupe z maso 1100 kilogramov (dolžina: 4.36 metra, širina: 1.72 metra, višina 1.17 metra), ki daje vizualni vtis dvosedežnega kabrioleta ima v resnici trdo pokrivalo ter karoserijo iz jekla. Po opravljenih testiranjih tedanjih ameriških novinarjev lahko doseže hitrosti v območju 250 km/h. Dražbeni primerek je odlično ohranjen ter v originalnem stanju, ker je v svoji zgodovini zamenjal le tri lastnike. Druga lastnica ga je uporabljala 34 let, posnetki podvozja in nosilne platforme pa kažejo, da avto ni nikoli videl snega in ledu, ker je presenetljivo dobro ohranjen glede na zloveščo italijansko antikorozivno zaščito iz tedanjega časa. Tudi notranjost je popolnoma avtentična in ponuja originalno patino. Vozilo je opremljeno tudi z avtentičnim predvajalnikom zvoka, ročno klimatsko napravo ter električnim pomikom bočnih stekel. Za uspešno zaviranje skrbijo štirje zavorni diski. 'Baterija' originalnih kontrolnih instrumentov znamke Jaeger je razširjena še na tri pomožne merilnike znamke Stewart-Warners. Italijanski posebnež počiva na originalnih 14-palčnih lahkih platiščih znamke Campagnolo s pripadajočimi pnevmatikami dimenzij 195/70. Par zadnjih svetil pa je prispeval serijski Renault 8. Trenutno ponujena vsota za prevzem lastništva se vrti v območju 28.208 ameriških dolarjev. Prvi lastnik je ob nakupu za kupe odštel vsoto, ki je tedaj ustrezala skoraj polovični vrednosti nove miure (Lamborghini).
