Četrti izdelani Takuri

Yano Special Arrow (1916)

Mitsubishi model A (1917)

Fiat Tipo 3 TER (1912-1915)

Type 95 Kurogane 4WD Military Personnel Carrier (1936)

Čeprav sodi japonska industrija danes med največje in najuspešnejše izvoznike osebnih in ostalih vozil, je njen nastanek za povprečnega Evropejca še vedno zavit v tančico skrivnosti, ker so se prvi japonski avtomobili na evropskih cestah pojavili šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Takuri, prvi japonski osebni avtomobil
Leta 1902 je Shintaro Yoshida, sicer prvi mož podjetja Sorinshokai bicycle, obiskal ZDA z namenom nakupa novih dvokoles, ki jih je prodajal doma. Ob tem se je ustavil v New Yorku, kjer je takrat potekal '3rd New York Motor Show'. Yoshida se je kmalu zavedal, da bo ta novi val avtomobilizma hitro dosegel tudi domače, japonsko otočje, zato je ob vrnitvi v Tokio pripeljal s seboj nekaj vzorčnih sestavnih delov (Fordov bencinski motor, menjalnik, obe osi…), potrebnih za sestavo tedanjih avtomobilov.

Nekaj let zatem je ustanovil podjetje Automobile Shokai (1907-1910), ki se je ukvarjalo s prodajo in servisiranjem redkih avtomobilov. Na svojo stran je takrat pridobil tudi mladega inženirja, ki je ravnokar končal študij v Vladivostoku. Komanosuke Uchiyama je leta 1902 skonstruiral prvi japonski avtomobil, ki so ga sestavljali prej omenjeni mehanski deli iz ZDA, naslednje leto pa se je modelu takuri pridružil še en tovornjak in prvi avtobus v mestu Hirošima. Skupno so Japonci izdelali 10 primerkov modela takuri (v izvedbah sedan in phaeton), ki so posnemali zasnovo in obliko izdelkov francoske znamke Darracq. Ime 'Takuri' so dobili zaradi svojega zvoka, ki so ga Japonci opisovali kot 'gata-kuri'. Takuri (dolžina: 340 cm, širina: 140 cm, višina: 220 cm, medosna razdalja: 260 cm, masa: 800 kg (približno), pnevmatike (širina/premer): 3.50 /18 palcev) se je premikal po zaslugi vgrajenega vodno hlajenega dvovaljnega motorja z delovno prostornino 1837 kubičnih centimetrov, ki je lahko sprostil 12 'konj' pri 400 vrtljajih v minuti. Motor je spojen z ročnim dvostopenjskim menjalnikom.

Arrow, vozni unikat iz leta 1916
Leta 1916 je Koichi Yano, tedanji študent strojništva, spoznal japonskega industrialca z imenom Yoshitaro Murakami, ki ga je kmalu 'povišal' v svojega osebnega mehanika, ker je rabil nekoga, ki bi popravljal in servisiral njegov avtomobil francoske znamke De Dion-Bouton. Študent strojništva je to priložnost zagrabil in kasneje tudi izkoristil pridobljeno znanje za konstruiranje lastnega avtomobila s komponentami znamke De Dion-Bouton. Tedanji serijski izdelek te znamke ima motor in pogon nameščen na zadnji osi, Yano pa je zagovarjal postavitev motor spredaj, pogon zadaj. Za izdelavo voznega primerka so poskrbeli v delavnicah prej omenjenega industrialca, kjer je leta 1916 nastal edini 'Phaeton' (open tourer) podjetja, ki je kasneje prejelo ime Yano Special Vehicle Co., Ltd.

Avtomobilček, ki spominja na izdelek britanske znamke Austin, je namenjen prevozu štirih ljudi, čeprav ima za današnje čase smešne dimenzije (dolžina 259 cm, širina 117 cm, višina 1.525 mm, medosna razdalja: 183 cm, masa: 320 kg, pnevmatike: 3.00-25 palcev/700-80, Goodrich), smešna za današnji čas pa je tudi zaloga motorne moči, ki jo je lahko razvil 2-valjni Fordov motor iz modela T. Vrstni motor premore 1054 kubičnih centimetrov delovne prostornine, tristopenjski ročni menjalnik ter 10-12 'konj', ki se dokončno razživijo pri 1800 vrtljajih v minuti. Med posebnostmi tega avtomobila lahko omenim karoserijo iz aluminija ter vgrajeni električni zaganjalnik motorja (Bosch magneto) ter uplinjač znamke Zenith. Avtomobil, ki je prestal uradno homologacijo, so dve leti redno uporabljali, tako Yano kot zaposleni in ostali študentje, ki so pomagali pri izvedbi tega projekta.

Mitsubishi model A, prvi serijski japonski avtomobil
Medtem ko je v Evropi divjala prva svetovna vojna, se je tedanja japonska vlada na domačem otočju obrnila na podjetje Mitsubishi Shipbuilding Co., Ltd. z željo po izdelavi primernega transportnega sredstva za potrebe tedanje japonske armade. Za prvi Mitsubishijev vstop v vode avtomobilizma je poskrbel Taizo Soda (kasnejši podpredsednik družbe Mitsubishi Heavy Industries) v letu 1917, ko so Japonci prepoznali takratno italijansko tehnološko premoč na področju avtomobilizma in se posledično odločili za licenčno kopijo Fiatovega modela z oznako A3-3 sedan, ki je na japonskem nosila oznako mitsubishi model A (dolžina: 383 cm, širina: 162 cm, višina: 207 cm, medosna razdalja: 2.727 (2.640) mm, masa: 1.315 kg (približno), pnevmatike: 760×90).

V času od leta 1919 do leta 1921 so izdelali 22 avtomobilov, ki so Mitsubishiju zagotovili uradno priznani status prvega japonskega serijskega proizvajalca avtomobilov. Pod motornim pokrovom tega 7-sedežnega avtomobila se nahaja Fiatov licenčni izdelek s štirimi valji. Vodno hlajeni vrstni bencinski motor z delovno prostornino 2765 kubičnih centimetrov pa lahko proizvede 35 KM v povezavi s 4-stopenjskim ročnim menjalnikom

Type 95 'Kurogane' 4WD, prvo japonsko serijsko vozilo s štirikolesnim pogonom
Leta 1936 so se predstavniki japonske vojske oglasili pri podjetju Nihon Nainenki, sicer delu podjetja Nihon Jidosha Corporation, ki je do tedaj proizvajalo le trikolesna motorna vozila in od vodstva zahtevali realizacijo večnamenskega vojaškega vozila s štirimi kolesi ter stalnim štirikolesnim pogonom za uspešno premagovanje terena. Za razvoj tega avtomobila je poskrbel konstruktor Tetsushi Makita, ki je na podlagi prej pridobljenih izkušenj zasnoval štirikolesno gnano lahko terensko vozilo z zračno hlajenim bencinskim motorjem V2 ter velikimi kolesi, ki so omogočala dobro gibljivost izven asfaltiranih in podobnih površin.

Vozilo je japonska vojska sprejela z navdušenjem im mu dodelila oznako Type 95 'Kurogane'. Po zaslugi platnene strehe so karoserijo tega vojaškega izdelka takrat opisovali kot dvosedežni 'Phaeton', ki so ga Japonci razvili približno štiri leta pred uradnim prihodom (1940) legendarnega ameriškega vojaškega jeepa. Prvo japonsko terensko vozilo (dolžina: 355 cm, širina: 125 cm, višina: 150 cm, medosna razdalja: 200 cm, masa: 1060 kg (približno), pnevmatike: 6.00-18 palcev) premika zračno hlajeni bencinski motor V2 z delovno prostornino 1399 kubičnih centimetrov, ki je spojen s 4-stopenjskim menjalnikom. Ta motor je ponudil uporabniku 33 KM pri 3300 vrtljajih v minuti. Japonska armada si je po takrat uspešnih terenskih testiranjih omislila približno 4.800 primerkov tega modela, ki se je nekako izgubil v analih zgodovine.

Nadaljevanje sledi.