Nizozemci s tem dejanjem obveščajo premožne lastnike prestižnih kupejev, da obstaja možnost za izvedbo transformacije, ki simbolizira najbolj elegantno klasično kombinacijo športnosti ter praktičnosti. Zametek teh elegantnih avtomobilov, ki so po pravilu in izvedeni praksi skoraj vedno zasnovani le na osnovi kupe izvedb se pričenja leta 1963, ko si je David Brown, tedanji lastnik znamke Aston Martin omislil unikati kombikupe na osnovi modela DB6, ki ga zaznamuje podaljšana strešna konstrukcija ter tretja vrata s steklom na zadku. Sodobna nizozemska interpretacija Brownove zamisli bo v slučaju realizacije opremljena s prenovljeno notranjostjo, izvedeno in dodatno opremljeno po okusu prestižne klientele, ki se na privatnih loviščih občasno ukvarja z lažjimi oblikami lovskega športa.
Čeprav pri Ferrariju niso nikoli izdelali serijskega kombikupeja obstaja nekaj unikatno izdelanih 'Shooting Brake' posebnežev, ki so jih izdelali po naročilu v nekaterih karoserijskih delavnicah in vseeno nosijo Ferrarijeve uradne oznake. Eden izmed najbolj znanih in nekoliko nenavadnih predstavnikov te vrste je Ferrari 250 GT SWB by Drogo (1961), ki je nastal na osnovi kupeja z oznako 250 GT SWB kot posledica spora med italijanskim grofom ter lastnikom tovarne v Maranellu. Grof Giovanni Volpi je takrat želel tekmovati z modelom 250 GTO, medtem, ko se je Enzo Ferrari odločil, da do tega ne bo prišlo in mu je odrekel pravico do nakupa. Užaljeni grof se je zaradi tega lotil izdelave lastnega tekmovalnega vozila in poiskal strokovno pomoč. Aerodinamično koncipirani dirkalnik je nastal na osnovi aerodinamičnih teorij, ki jih je postavil Nemec Dr. Wunibald Kamm. Za izvedbo projekta je poskrbel Giotto Bizzarrini, zunanjo podobo je prispeval v Italiji živeči Argentinec Piero Drogo, ki je oblikoval tudi legendarni Ferrari 330 P4. Avtomobil (foto št: 3, 4, 5 in 6), ki je od donatorja tehnološke platforme tudi precej nižji (- 150 mm) je dosegel svetovno slavo zaradi dobljenega ljudskega imena 'Breadvan' ('Camionette' v Franciji). Zaradi izboljšane aerodinamike je dosegel nekoliko večjo končno hitrost in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja privozil tudi dva pomembna tekmovalna uspeha (2. mesto Tour de France / 3. mesto Monthlerey - 1000 kilometrov).
Leta 1968 je italijanski avtomobilski stilist Alfredo Vignale predstavil javnosti svojo zadnjo kreacijo, izdelano na osnovi modela 330 GT. Vignale je obdržal mehanske komponente in izvršil totalno prenovo zunanjega izgleda, ki vključuje tudi transformacijo v klasični 'Shooting Brake' (foto št: 7. 8, 9, 10 in 11). Zaslugo za nastanek tega avtomobila lahko pripišemo tedanjemu glavnemu severnoameriškemu uvozniku vozil znamke Ferrari. Luigi 'Coco' Chinetti Jr. je čez sedem let (1975) poskrbel za novo senzacijo in predstavil unikatni Ferrari 365 GTB Daytona by Panther (foto št: 12, 13, 14, 15, 16 in 17). Za izgled sta poskrbela ameriška oblikovalca Gene Garfinkle in Bob Gittleman, izvedbo projekta, ki ga je vodil Bob Jankel so izvršili pri tedanji britanski znamki Panther. Zadnjega v vrsti podobnih izdelkov predstavlja karavanski Ferrari 456 GT Venice ( zadnje tri fotografije) iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki pa ne sodi med prave kombikupeje, ker ima pet vrat in je zato bolj predstavnik karavanov. Gre enega od sedmih, po naročilu izdelanih avtomobilov, ki so zapustili prostore podjetja Pininfarina v različnih karoserijskih oblikah (5-vratni karavan, 4-vratna limuzina in kabriolet). Kupec v podobi brunejskega sultana je takrat prevzel šest avtomobilov, sedmi se trenutno nahaja v Londonu (Taylor & Crawley Ltd), kjer čaka na novega lastnika, ki bo zanj odštel približno milijon ameriških dolarjev.
