Opis in fotogalerija

Pri takšnem avtomobilu je težko biti objektiven, kaj šele racionalen. Če v osnovi stane nekaj čez 60 tisoč evrov in ima za 20 tisoč evrov dodatne opreme, že mora nekaj ponuditi. Je velik in markanten, ampak nikakor noče biti klasična menedžerska limuzina. Seveda napada konkurenco, svoje ase pa vleče iz zgodovine. Audijeve.

Predvsem mi je dal misliti dogodek, ko sem se vračal iz enega snemanja na Hrvaškem in me je slovenski carinik vprašal, kakšen je avto. Pa sem mu rekel 'v redu'. In se je čudil, kako je lahko samo v redu, če je pa tako drag. Sem si mislil, saj obstajajo še bistveno dražji avtomobili, ampak za povprečnega Slovenca je tudi ta res praktično nedosegljiv. Predvsem pa daje vtis, da je še bistveno bolj dragocen, ker gre le za nišen in na novo izumljen segment.

Avtomobil je res impozanten. In seveda ni nikakršen kupe z neštetimi vrati, ampak zelo športno-elegantna limuzina s petimi vrati. Streha je res nizka, kar ne pomeni, da starejši gospod ne bo mogel s klobukom sedeti za volanom, vsekakor pa gospa s trajno ne bo mogla sedeti zadaj. Tam se nizek strop pozna. Prepih okoli glave se za takšen rang avtomobila mogoče res ne spodobi, ko odprete ogromna vrata prtljažnika, čeprav ne vem, zakaj bi se kot voznik audija A7 zaradi tega kaj posebej sekiral. Pač, če se kdo želi peljati zraven, naj se, prostora je zadaj tako ali tako samo za dva, je pa prtljažnik neverjetno lahko dostopen, saj so vrata, kot rečeno, res velika. Tako da so pričakovano električno vodena, saj jih klasični mehanizem verjetno niti dvigniti ne bi mogel v vseh razmerah.

Zadeva, po kateri slovijo audiji v zadnjem času, so luči. In pri tem so res impresivne. Sploh tretja zavorna, ki se razteza čez skoraj vso širino vrat, spredaj pa jasno svoje delo opravljajo za vse dražje audije standardne 'ledice', ki tukaj tvorijo še posebej dolgo črto. Seveda tudi ostalih domislic in tehničnih poslastic kar ne zmanjka. Dodatke za varnost kot so aktivni tempomat, infrardeča kamera in podobni smo obdelali posebej v treningu varne vožnje, zato bi raje izpostavil prekrasen masiven les na armaturni plošči in izredno prijetno ambientalno osvetlitev kabine, ki zaživi ponoči in ustvarja zelo intimno vzdušje. Tudi jakost te svetlobe si lahko nastavite po svojih željah, tako kot še marsikaj v zelo bogatem sistemu. Marsikdo se zato kar zgrozi, ker avtomobil za 84 tisoč evrov nima električnega pomika sedeža ali vzvratnega ogledala, ki se samodejno zatemni, ampak vse to je še na spisku dodatne opreme. Večja neumnost je, da Audi ponuja kar dve reži za SD-kartice in nobenega USB-vhoda. Ne vem, kdo odloča o tem, ampak je očitno izoliran od celotnega sveta.

Zato pa gre vsa hvala spet tehnikom, ki so sestavili odlično kombinacijo pogonskega sklopa. Trilitrski dizelski motor s 180 kilovati je kot ulit v tem audiju, ker je lahko lepo umirjen in tih, lahko pa zelo konkreten, ko to voznik želi. Hitro nabira hitrost in je zmerno žejen. Poraba na testu je povprečno znašala od 7 do 9 litrov, tako da se na dolge ture lahko podate zelo udobno, hitro in razmeroma poceni.

Še bolj pa me je navdušil menjalnik. S-tronic z dvojno sklopko in sedmimi prestavami namreč tako hitro in učinkovito prestavlja, da boste res redko posegli po ročicah za volanom in mu sami povedali, kaj naj počne. Edina zamera je občasno cukanje pri speljevanju in pri prestavljanju v vzvratno prestavo, sicer pa same vrhunske ocene. Tudi občutki med vožnjo so za skoraj pet metrov dolg avtomobil prav dobri. Sicer se čuti ogromna masa, več kot tono osemsto tehta prazen, zato v ovinkih ni tako agilen kot bi včasih radi, se pa zelo konkretno odpelje iz ovinka, ko pohodite plin, saj štirikolesni pogon quattro drži kot prilepljen. Dobra lastnost slednjega je, da v osnovi malo več moči prenaša k zadnjima kolesoma, zato ni tako podkrmiljen, kot so bili audiji nekoč. In tu je še nastavljivo podvozje oziroma različni programi za več sistemov (trdota volanskega serva, trdota blaženja, odzivnost stopalke za plin in delovanje menjalnika), čeprav takšen audi ni ravno športen avtomobil in boste nastavitev dynamic verjetno precej redko uporabili.

Jasno je, da je kupcem audija A7 A6 preveč navaden, družinski, in A8 preveč klasičen, direktorski. In kot se je že izkazalo pri Mercedesu z zelo uspešnim CLS-om, obstaja trg za takšne avtomobile. Še bolj zanimivo pa se mi zdi tole spoznanje; vedno smo govorili, da je audi preveč racionalen in dolgočasen. Za A7 ne morem reči nič od tega. Je premalo uporaben in predrag in ravno zato čudovit. Tradicija takšnih položnih zadkov je očitno šele zdaj moderna, 40 let nazaj pa je bila preveč napredna.