Opis in fotogalerija

Novejše toyote, mednje spada tudi novi avensis, se od starejših generacij ločijo predvsem po tem, kako jih dojemamo in ne toliko po kakovosti ali vzdržljivosti. Modeli, kot so na primer iQ, aygo in yaris, so rezultat Toyotinega načrta, da svoje modele naredi bolj privlačne očem kupcev. Pri omenjenih modelih jim je to vsekakor uspelo, pri avensisu pa so mnenja deljena. Nekomu se bo zdelo, da sta avto oblikovala dolgoletna zakonca, ki sta bila zadolžena vsak za eno polovico avtomobila in da sta se, ko je bilo potrebno pokazati rezultate, skregala in odšla vsak svojo pot. Spet drugim se bo zdelo, da je novi avensis hkrati tudi novi Adonis; po vsej verjetnosti so to lastniki prejšnjih generacij. Vmesne poti nismo zaznali, dejstvo pa je, da novi avensis izgleda precej bolje od starega, predvsem zaradi nekaj očitnih prijemov Lexusovih oblikovalcev. Sicer so si oblikovalci, bodisi dolgoletni zakonci ali pa kiparji, dovolili celo nepričakovano navihanost, ki se izraža v navzgor razpotegnjenih sprednjih lučeh in nekoliko napihnjenih blatnikih, ni pa nam jasno, kakšno sporočilo nosijo kromirani dodatki, posejani po vozilu. Avensis ni ne športnik, ne preveč uglajena limuzina, tako da občutek, da pred nami stoji umetnina brez pravega repa in glave, nikakor noče izginiti.

Če vas je zunanjost in njena 'sporočilnost' zmedla, vas notranjost vsekakor ne bo. Tu je že na prvi pogled jasno, da je funkcionalnost postavljena pred obliko. Najljubši material japonskih inženirjev je še vedno plastika, kamorkoli pogledate, je je v izobilju. To nikakor ne bi bilo slabo, če bi bila izdelava na nivoju konkurence. Realnost žal razočara, ker praktično vsak element na armaturni plošči ob dotiku poka. Desna noga se neprijetno drgne ob ne preveč prijeten rob konzole, streha pa je prenizka, zaradi česar višji od povprečja ne boste preveč navdušeni, sploh zadaj ne. Ostalega prostora, predvsem v dolžino in širino je po drugi strani veliko. Logično, saj tudi sam avensis ni majhen avto. Sedeži bi lahko nudili več stranske opore, sicer pa jih je treba pohvaliti; sprednja sedeža v usnju sta bila elektronsko nastavljiva, tako spredaj kot zadaj pa se je odlično sedelo. Uporabniški vmesnik enosmernega potovalnega računalnika je z le eno tipko na volanu zelo neroden, prikazuje pa se le ena informacija. Japončki bi ob vsej svoji naprednosti tu lahko naredili več. Zelo pozitivna lastnost, s katero avensis prepriča, pa je varnost. Med serijsko opremo namreč spada kar sedem zračnih blazin in sistem nadzora stabilnosti, dodatno pa jo lahko nadgradite s skoraj vsemi pomembnejšimi varnostnimi sistemi.

Nič novega na tehnični fronti. Toyote se je že kar lep čas nazaj prijel sloves izdelovalca umirjenih družinskih avtomobilov, ki od voznika ne zahtevajo in mu tudi ne ponujajo športne ali pa vsaj dinamične vožnje. Novi avensis ima nekaj bolj ostre linije kot njegov predhodnik, to pa naj vas nikar ne zavede v mišljenje, da je toliko ostrejši med ovinki. Krmilni sistem zgolj učinkovito usmerja avtomobil, s kakršnimikoli drugimi informacijami o razmerah na cestišču ali stopnji oprijema pa je bolj skop. Serijski ESP učinkovito ublaži podvrženost avensisa podkrmiljenju, na dobri vozni podlagi brez lukenj pa podvozje svoje sposobnosti pokaže v dolgih ovinkih. Na slabih cestah je malo preveč poskakovanja. Tudi dvolitrski motor ni nobeno presenečenje med sebi podobnimi, svoje delo pa vendarle opravlja zelo solidno. Gre za najšibkejši dizelski motor v ponudbi, ki sploh ne deluje podhranjeno in čeprav je dokaj glasen in neodziven pri nizkih vrtljajih, s šeststopenjskim ročnim menjalnikom delujeta zelo usklajeno. Menjavanje poteka gladko in uglajeno, brez 'cukanja'. Razveseli tudi prijetno majhna poraba goriva, ki bo verjetno pomemben razlog za kupce tega avtomobila. Svetla točka avensisove tehnike so vsekakor še zavore, ki ne glede na število potnikov in zaporednih zaviranj delujejo brezhibno.

Toyota je, kot že večkrat omenjeno v tem članku, poznana predvsem po svoji zanesljivosti in majhnemu onesnaževanju okolja. Avtomobili tega japonskega proizvajalca so narejeni z eno samo mislijo in sicer, da bodo svoje lastnike pospremili na njihovi življenjski poti ter da ne bodo tako muhasti, kot njihovi pubertetni otroci. In ravno zaradi tega, ker se jim ne pripisujejo neke posebne lastnosti oziroma do njih nihče nima nekih velikih zahtev, se nam cena zdi precej zasoljena. Celo konkurenca na domačem japonskem trgu je, glede na boljšo opremljenost in tehniko, relativno cenejša. Očitno bo morala Toyota ponuditi še nekaj več, kot le majhno onesnaževanje okolja in zanesljivost ter se zbuditi iz spanca na starih lovorikah.