Vseh 50 novodobnih primerkov Jensenovega prestreznika je nastalo na osnovi originalnih izdelkov, ki so jih izdelovali od leta 1966 do leta 1986. Po tem obdobju se je odvijalo še nekaj poizkusov oživljanja proizvodnje, ki pa navzlic željam ni nikoli zaživela v polnem zamahu. Zadnji britanski poizkus oživljanja je podkrepljen s totalnim restavriranjem donatorskih vozil in njihovo tehnološko posodobitvijo. Očitno je Britancem uspelo najti pravo formulo, ker ima 27 obnovljenih klasičnih lepotcev iz te serije že novega lastnika.
Poleg obsežnega restavriranja in namestitve novega usnjenega sedežnega oblazinjenja v notranjosti potniške kabine prejme kupec tudi povsem nov pogonski agregat, ki pa tokrat ne prihaja od tradicionalnega zaveznika (Chrysler V8), temveč iz regalov koncerna General Motors. Pod motornim pokrovom restavriranih primerkov najdemo 6,0-litrski bencinski V8 agregat, znan po oznaki LS2, ki lahko sprosti približno 430 'konj' (BHP) in je povezan s 4-stopenjskim samodejnim menjalnikom (+ overdrive).Vstop v novo tisočletje so Britanci pospremili še z vgradnjo diferenciala z omejenim zdrsom ter vgradno posamično obešenih koles na zadnji, pogonski osi. Ob menjavi pogonskega agregata, ki ponuja sedaj več moči kot original so izvedli tudi menjavo vzmetenja in zavornih komponent. Sedaj za uspešno zaviranje skrbi tudi set izrazito športno orientiranih zavornih diskov znamke AP Racing (dimenzije: 330 mm x 32 mm spredaj, zadaj premer 280 mm). Osveženi 'poor man´s Aston-Martin', kot mu pravijo nekateri počiva sedaj na 17-palčnih platiščih s širino 7J, ki so oblikovana v tradicionalnem slogu znamke Jensen. Kupcu pa prepuščajo izbiro vseh barvnih odtenkov in nameščene serijske opreme, seveda izvedene v slogu britanskih aristokratskih znamk. Jensen interceptor S (Saloon) by V Eight (dolžina: 4686 mm, širina: 1753 mm, višina: 1346 mm, medosna razdalja: 2667 mm, približna masa: 1789 kg) ponuja lastniku obilo pristnega britanskega šarma, sparjenega z zanesljivo ameriško velikoserijsko tehniko ter pristno dozo italijanskega klasičnega oblikovanja, ker so za zunanjo podobo originala poskrbeli v Milanu pri slavnem podjetju Carrozzeria Touring. Vse skupaj pa ima tudi svojo ceno. Britanci zahtevajo od kupca natanko 74.960 britanskih funtov (približno 111.647 evrov), svojo resnost pa mora kupec prej potrditi z nakazilom depozita v vrednosti 5.000 britanskih funtov. V primeru, ko je pod motornim pokrovom nameščen originalni Chryslerjev osemvaljnik z 280 KM pri 3500 vrtljajih v minuti (366 Nm pri 1600 vrt/min) bo Britanec zaključol 'prestrezanje' od 0-100 km/h v sedmih sekundah in pospeševal vse do 225 km/h.
Ob tej priložnosti se bomo spomnili še legendarne izvedbe interceptor FF (Formula Ferguson), ki jo zaznamuje zanimiv slogan (zadnja fotografija). Veliko let pred tem, ko se je vodja Audijeve testne flote na finskem severu domislil ideje o štirikolesno gnanem reli dirkalniku se je v svetovnem prvenstvu formule 1 v letu 1960 pojavil prvi štirikolesno gnani dirkalni avtomobil na svetu, ki je bil opremljen tudi z sistemom ABS in je nosil oznako Ferguson P99 ki ga je upravljal Stirling Moss v barvah moštva Rob Walker Racing. Jensen interceptor FF je leta 1967 od tega dirkalnika podedoval stalni štirikolesni pogon s sredinskim diferencialom ter sistemom ABS in še predhodnico današnje verzije sistema TCS. Izvedba FF (prikazana na zadnjih štirih fotografijah) je tudi nekoliko daljša (+100 mm) od originala, njeno zunanjo podobo pa zaznamuje tudi dvojni set prezračevalnih škrg na obeh sprednjih blatnikih.
Audijeva zgodba je nekoliko drugačna. Ko se je Audijev testni voznik Jorg Bensinger v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja vozil po zasneženi finski pokrajini je ugotovil, da je s svojim štirikolesno gnanim terenskim avtomobilom (Volkswagen iltis, zasnovan na tehnološki osnovi DKW modela munga iz leta 1952) ušel ostalim članom Audijeve testne karavane, čeprav je upravljal najpočasnejše vozilo. Svoje opažanje je ob srečanju s takratnim vodjem prototipnega razvoja v koncernu Volkswagen prelevil v pobudo, ki jo je Walter Treser posredoval tedanjemu vodstvu podjetja Audi. Dokončno zeleno luč za realizacijo projekta A1 (EA262), znanega kot 'Ur-Quattro' pa je prižgal tedanji vodja razvoja v koncernu Volkswagen, profesor Ernst Fiala. Ob tej priložnosti so Nemci sparili iltisov stalni štirikolesni pogon (sprva brez sredinskega diferenciala) s karoserijo Audija 80 in dodali petvaljni turbo bencinski motor iz prototipa, ki je kasneje postal Audi 200. Ker ima terenski iltis krajšo medosno od serijskega Audija 80 so morali Nemci takrat skrajšati tudi karoserijo. Tako se je rodila kasnejša reli legenda.
