‘Discoveryjevo potovanje’

Dodatni ukrajinski in prvi ruski vtisi

Černobil

Torek, 3. april 2012, 19:55

Avtor: Marko Miklavc Foto: Land Rover

Černobil

Pripjat

Balaklava - vhod za podmornice

Balaklava

Landroverjeva ekspedicija se je pred kratkim odpravila po sledeh najbolj znanega britanskega filmskega agenta (007) in obiskala nekoč strogo tajno sovjetsko podmorniško bazo v Ukrajini, kjer je obiskala tudi znameniti Černobil, nato se je mudila še v ruskem mestu Tula, kjer leži znameniti privatni muzej sovjetske avtomobilske industrije.

Kot sem omenil že v uvodniku in tudi v pred kratkim objavljenem članku so se Britanci odpravili po sledeh (proti ukrajinski obali, kjer jih je čakal obisk nekdanje podmorniške baze z jedrskimi podmornicami v Balaklavi, ki je odigrala pomembno vlogo v hladni vojni) najbolj znanega britanskega filmskega agenta, vendar so Britanci tokrat namesto aston-martinov in BMW-jev raje uporabili landroverje. Za obisk te nekoč strogo tajne baze v tem kraju, ki je leta 1957 uradno izginil iz vseh zemljevidov, so Britanci potrebovali posebno dovoljenje, čeprav je ta podmorniška baza sedaj muzej, ki prikazuje življenje in oborožitev približno 3.000 nekoč nameščenih pripadnikov sovjetske mornarice. To tajno bazo so Sovjeti pričeli načrtovati že leta 1953 in jo gradili 9 let.

Britanska ekipa je ob vstopu v podmorniško bazo, kjer so bile nekoč nastanjene približno 93 metrov dolge podmornice, doživela dodatno posebno čast, ker gre za prve zahodnjake, ki so jih spustili na to območje. Mesto Balaklava se je ponovno pojavilo na zemljevidih šele leta 1992. Obisku Balaklave je sledil obisk Černobila ter mesta Pripjat, zapuščenega mesta v severni Ukrajini, ki leži blizu meje z Belorusijo. To nesrečno ukrajinsko mesto je bilo domovanje večine delavcev v černobilski jedrski elektrarni, ki je od mesta oddaljena približno tri kilometre. Pripjat je zapuščen že od leta 1986, ker ga je večina prebivalstva (približno 50.000 oseb) zapustila kmalu po černobilski jedrski nesreči (26. april 1986), ki je bila najhujša nesreča te vrste v celotni človeški zgodovini. Klub temu imajo nekateri preživeli na to obdobje sovjetskega gospodarskega čudeža lepe spomine, ker je bilo mesto dobro založeno z vsemi mogočimi izdelki.

Kot dokaz temu omenjajo tudi podatek, da je bil Pripjat edino mesto v nekdanji zvezi sovjetskih republik, kjer si je prebivalec po zaslugi še enkrat večje mesečne plače kot drugod lahko kupil tudi kakšen izdelek cenjene parfumske hiše Chanel. Nesreča je za vedno spremenila podobo tega mesta in ga spremenila v mesto duhov. Po odhodu iz Černobila so Britanci obiskali rusko mesto Tula, ki je znano kot rojstni kraj očeta (Lev Nikolajevič Tolstoj) svetovno znanega romana Vojna in mir, čeprav je Britance v Tulo pritegnila tudi ogromna zbirka nekdanjih sovjetskih štirikolesnih izdelkov, ki šteje približno 300 avtomobilov na dveh ogromnih travnikih.

To zbirko je ustvaril Mikhail Krasinets, nekdanji tovarniški reli voznik znamke Moskvič, ki se je s tem hobijem pričel ukvarjati v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ob tem so Britanci hitro ugotovili, da to ni povsem običajen muzej, kjer skrbijo za tehnično zapuščino, ker stojijo avtomobili pod milim nebom, poleg tega ni možno nikjer videti kakšne varovalne ograje, čeprav je bilo Britancem že ob odhodu iz Tule kmalu jasno zakaj ruski zbiratelj ne potrebuje dodatnega varovanja. Britanci so se ob približevanju temu muzeju vozili več ur, in to po različnih zasneženih kolovozih, ki s pojmom cesta nimajo več veliko skupnega.

Tam jih je pričakal Mikhail Krasinets, ki je za to priložnost opremil svojo 'tundro' (UAZ 469, po mnenju nekdanjih nemških novinarjev genialno primitiven terenec, ki vas bo v divjini spravil tja kamor hočete…) z britansko zastavo in radovednim Britancem pokazal svoje štiri in več-kolesne zaklade. Med njimi je omenil prve moskviče, ki so v resnici politično spremenjeni opli (prva generacija modela kadett), ker so jim Rusi po končani drugi svetovni vojni podelili 'rusko državljanstvo'. Tu je tudi veliko nam dobro znanih moskvičev 1500 (1973), ki smo jih nekoč videvali tudi na reliju Saturnus.

Kot posebna bisera je Rus omenil vojaški tovornjak znamke ZIL (1974), ki je dobro znan vsem Slovencem, ki so nekoč služili vojaški rok v JNA ter legendarni sovjetski 'rolls-royce' (GAZ M-13 čajka), ki ga premika 5,5-litrski bencinski V8 motor (197 KM). Ta impozantni (dolžina: 609 cm, medosna razdalja: 345 cm) 7-sedežni avtomobil je nastal leta 1957 po vzoru luksuznega ameriškega izdelka znamke Packard (današnji Hewlett-Packard), ki je leta 1955 predstavila model caribbean. Po do sedaj znanih informacijah naj bi do konca proizvodnje v letu 1981 izdelali samo 3.189 primerkov tega avtomobila (končna hitrost: 158 km/h), ki ga običajni ljudje sploh niso mogli kupiti, tudi v primeru, ko so imeli za to dovolj denarja.

Edini sovjetski civilist, ki mu je pripadla čast, da si je lastil in uporabljal takšno čajko je ruski pisatelj, Nobelov nagrajenec leta 1965, Mihail Aleksandrovič Šolohov. Napisal je romane Tihi Don, Zorana ledina, Donske povesti in Človekova usoda. Drugi znani Rus, ki je nadvse cenil ta avtomobil, je nekadnji vodja Nikita Hruščov, čeprav se je moral zaradi hierarhije (volga, čajka, zil) voziti z ZIL-om. Landroverjeva karavana se je po tem ogledu odpravila proti Moskvi…