Opis in fotogalerija

Ko nostalgično govorimo o legendarnih avtomobilih, ki so nas nekoč navduševali, je zgodba največkrat povezana z lahkotnostjo, okretnostjo in malenkost neobvladljivosti. Takšni so bili golf GTI prve generacije, ford escort RS, audi quattro in, seveda, prvi BMW M3. Danes je večina zrasla v udobne, zmogljive, zlahka obvladljive stroje in na nek način izgubila tisto, zaradi česar smo jih sprva vzljubili. A vse le ni izgubljeno … Ford nam je dal nov, nebrzdan focus RS, BMW pa M2, najbolj zabaven avtomobil s črko M od odličnega 1M naprej.

Če M2 coupe primerjamo z običajno dvojko, je takoj očitno, da je bil avtomobil konkretno spremenjen. Videti je, kot da bi nekdo, kljub hudi alergiji, vanj nalašč zalučal panj razbesnelih čebel. Vsak del karoserije je izdatno otečen in bolj agresiven. Širina avtomobila je za kar osem centimetrov večja od običajnega, kar je posledica vgradnje pogonskih polgredi iz M3 in M4, medtem ko stoji na 19-palčnih kolesih. Pika na i so štiri izpušne cevi na zadku, ki, tako kot na tisoče drugih komponent, prispevajo k sestavljanju vrhunskega mozaika, ki je bolj kompleksen in dovršen kot švicarski urni mehanizem. Vse ima svojo funkcijo.

Malce manj ekstremna, a zato nič manj dovršena je notranjost avtomobila, ki bi si zaslužila nekoliko več teatralnosti. Ovita je v tipično BMW-jevo črnino in je le malenkost bolj zanimiva kot v običajnem 218i. A nič zato, saj zares štejejo le ravno prav odebeljen športni volan in odlični školjkasto ukrojeni sedeži. Govorimo namreč o trenutku, ko trilitrskemu šestaku pod pokrovom dovolite zadihati s polnimi pljuči. S turbo polnilnikom podprt stroj je malenkost skromnejša različica zverine iz M4, zmore pa 272 kW (370 KM). To ni samo dovolj, ampak ogromno, saj ta dvojka tehta le dobro tono in pol.

Samodejni menjalnik z dvojno sklopko stane dobre štiri tisočake več, a čas pospeška do 100 km/h skrajša za dve desetinki.

Testni primerek s samodejnim menjalnikom z dvojno sklopko do stotice pospeši v le 4,3 sekunde. Naj bo ta številka še tako impresivna, je prava skrivnost do uspeha najmanjšega M povsem drugje. V družbi večjih bratov, ki sicer zmorejo neverjetne stvari, a ob tem ne zganjajo prav velikega cirkusa, je M2 pravi razgrajač. Je tisti sin, ki ga mama najraje ne bi imela za mizo, ko so pri hiši obiski. Najlažje ga je opisati kot avtomobil, ki je končno zopet odkril tisto, zaradi česar je prvi M3 postal legenda.

Vrhunsko uglašeno podvozje, ki zna ob umirjeni vožnji mimogrede biti dovolj udobno, vozniku vliva ogromno zaupanja. Nadzorovan zdrs zadka je nekaj najbolj preprostega, saj je elektronika precej popustljiva, motor pa s 465 Nm navora pri le 1400 vrtljajih prav prosi po vrtenju koles v prazno. Ne bomo lagali, ko zares ugrizne, ga lahko reši le malokdo, a do tistega trenutka neštetokrat opozori. Za razliko od večjih bratov, ki so na cesti izjemno stabilni in pred prvim opozorilom dosežejo že vratolomne hitrosti, se mali M z voznikom ves čas pogovarja.

Prav nič sramežljiv pa ni niti z vsemi v njegovi bližini, a tam ne komunicira prek prefinjenega občutka na volanu, ampak s štirimi 'trobentami' na zadku. Te se zares razbesnijo, ko voznik izbere program sport ali sport+, in postrežejo s klasičnim rezkim ropotom BMW-jevega vrstnega šestvaljnika. Naj je ta zvok naraven ali pa produkt bavarskih avdio inženirjev, je njegova melodija naravnost fantastična. In lepo je, da v njej uživate, zlasti ker lahko ob vsakem pritisku na plin tudi zaslišite, kako ven letijo bencinski evri. Na visoko porabo se je pri takšnem avtomobilu enostavno treba privaditi, varčna vožnja v trenutno najbolj razburljivem M pa enostavno ni realna možnost!