Leta 1956 so Francozi 'splovili' legendarni serijski model dauphine, ki je do zaključka proizvodnje v letu 1967 prepričal več kot 2 milijona kupcev, 3 leta kasneje (1959) so to vozilo pričeli izdelovati tudi v obratih italijanske znamke Alfa Romeo.
Proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja so se v Milanu odločili, da bodo na domačem tržišču predstavili nov serijski model cenovno dostopnega avtomobila, s katerim bi skušali privabiti predvsem kupce tedanjih podobnih FIAT-ovih serijskih modelov. Ker pa bi razvoj takšnega avtomobila požrl ogromno finančnih sredstev, so se odločili za bratenje s Francozi, točneje z znamko Renault, kjer so takrat že nekaj let izdelovali tržno zelo uspešen model dauphine (dolžina: 3.950 mm) in njegovo kasnejšo 'premijsko' različico z oznako ondine (1961-1963).
Novo nizkocenovno alfo s francoskimi geni naj bi Italijani tržili pod imenom monterosa, vendar so se na koncu odločili za Renaultovo modelno oznako, ker je šlo v primeru nove alfe za licenčni izdelek, ki se v bistvu ni prav nič razlikoval od francoskega originala. So pa Italijani vseeno poskrbeli za 'upgrade' njihove različice modela dauphine, ker je imel Alfin izdelek 12-voltno električno napeljavo, namesto 6-voltne pri renaultu. Poleg tega se je italijanska verzija modela dauphine lahko pohvalila z drugačnim sedežnim oblazinjenjem, poskrbeli pa so tudi za vizualno razliko, ker ima italijanska različica dodana oba smernika na prednjih blatnikih (posledica italijanske zakonodaje) in drugačno obliko (pri Francoskem izdelku sta okrogla, pri italijanskem pa pravokotna) para luči pod parom prednjih žarometov.
Čeprav so Italijani ob tem prevzeli tudi Renaultov ‘Ventoux’ pogonski sklop (bencinski 4-valjnik s 845 kubičnimi centimetri delovne prostornine ob povezavi s 3-stopenjskim ročnim menjalnikom) so italijansko verzijo opremljali z drugačnim uplinjačem (Solex 28 IBT), posledično je bila italijanska različica modela dauphine nekoliko šibkejša (26 KM/19 kW) od francoskega originala (31 KM / 23 kW). Prvi primerek licenčnega modela dauphine so v Milanu izdelali 4. junija leta 1959 in v roku enega leta izdelali približno 20.000 primerkov tega majhnega renaulta, če vemo, da je bilo italijansko tržišče takrat pretežno v rokah znamke FIAT, lahko to številko jemljemo kot uspeh. Kasneje (leta 1961) so bili tudi italijanski kupci deležni prihoda 'lusso' različice ondine, ki je privabljala kupce z nekaj več sijoče kovine in oblazinjenim prtljažnim prostorom v nosu vozila, drugačna so bila tudi nameščena platišča in zadnji odbijač s parom rozet, ki so jih nadgradili z dodano gumo.
Prve težave za znamko Alfa Romeo so se začele kazati že proti koncu leta 1962, ko je Italijanom postalo jasno, da Francozi na italijanskem tržišču ne mislijo držati obljube (Francozi Renaultove verzije modela dauphine ne bi smeli prodajali v Italiji) iz podpisane licenčne pogodbe, ker so Francozi italijanskim kupcem predstavili tudi različico Gordini (na začetku je imela ta verzija 36 KM (26 kW), na koncu proizvodnje pa 55 KM (40 kW), 4-stopenjski menjalnik, leta 1967 so predstavili še 1,25-litrsko različico z vgrajenim 5-stopenjskim ročnim menjalnikom) z nekoliko spuščenim podvozjem in širšimi platišči. Italijanski odgovor na to težavo je simbolizirala menjava uplinjača (Solex 28 ITF), ki je italijanski različici zagotovila 32 KM (24 kW), poleg tega so spustili italijanske prodajne cene, vendar jim to ni prav nič pomagalo, ker so kupci v Italiji že izgubili zanimanje za nakup licenčnih renaultov. Alfina avantura s Francozi se je dokončno zaključila leta 1965, po tem, ko so italijanskim kupcem dostavili točno 73.841 primerkov modela dauphine.
