Opis in fotogalerija

Človek bi, sploh z ozirom na ime, sklepal, da gre za serijo 1 na anabolikih. Pravzaprav pa je X1 bližnji sorodnik serije tri karavan. Na to poreklo opominja zunanjost, ki je tako kot pri ostalih bratih in sestrah izdelana precej zadržano, čeprav nekaj stilskih dodatkov nakazuje igrivo naravo, ki voznika čaka za volanom. Mednje zagotovo sodijo v drugo barvo obarvani pragovi in podaljški na odbijačih, zadnje luči in nekaj na pol prikritih linij križem-kražem po avtomobilu, po katerih so Bavarci dobro poznani. Če potegnem črto pod svojimi vtisi, bi lahko ocenil, da je X1 pomanjšana verzija večjih bratov X3 in X5, z nekaj čisto samosvojimi linijami, ki ga jasno ločijo od prej omenjene dvojice.

Da gre za čistokrvnega BMW-ja, je kristalno jasno že po bežnem pregledu notranjosti. Imena uporabljenih materialov res ne zvenijo tako ekstravangantno kot pri večjih bratih pa tudi obdelani niso tako precizno. Precej je nadležnega pokanja plastike, ki sestavlja večino notranjosti. Je pa občutek varnosti, ki ga dobi voznik za volanom, povsem enak v vseh modro-belih izdelkih. Spredaj je prostor dobro odmerjen, za BMW nekoliko netipično tudi zadaj, in prtljažnik sprejme vse drobnarije, ki jih mlada družina dnevno 'vlači' s sabo. Pograjati moram edino omejen prostor za voznikovo levo roko in slab pregled skozi prtljažno okno.

Dvolitrski dizelski agregat že poznamo, bije v večini bavarskih izdelkov. Razvija 130 kW pri 4000 vrtljajih v minuti in 350 Nm navora med 1750 in 3000 vrtljaji v minuti. Vleče zvezno in brez nenadnih popuščanj, obenem pa je zelo racionalen pri porabi, sploh v povezavi s funkcijo 'stop and go'. Če ima voznik mehko nogo, ga lahko spravi tudi na 6,6 litra porabljene nafte, deklariranih 5,8 litra pa doseže samo Chuck Norris.

Podvozje in krmiljenje sta trda, na trenutke celo pretrda. Marsikomu to ne bo všeč, sploh pri parkiranju v parkirnih hišah ali manevriranju po ozkih mestnih središčih, ki so pravzaprav pravi habitat takšnega avtomobila. Nikakor se ne ustraši izleta na avtocesto, kljub temu, da ima natančen menjalnik s kratkimi hodi in dobro preračunanimi razmerji, pa ga tam ne bomo pogosto videvali. Povsem drug svet so samotne primestne cestice, saj tam trše nastavitve pridejo do izraza v vsem svojem sijaju. Pravzaprav voznik ne dobi občutka, da vozi velikega in okornega SUV-ja, kar roko na srce X1 tudi ni, ampak agilno serijo 3. Vodljivosti res ne gre prehvaliti. Malokatero limuzino odlikuje tako vrhunska sinergija med podvozjem in krmiljenjem. Informacije za varno, obenem pa tudi hitro vožnjo, se zdijo dobesedno na dlani. Svoj del k temu zagotovo prida opcijski štirikolesni pogon xDrive, ki v normalnem režimu delovanja 60 odstotkov navora pošilja na zadnjo in 40 na sprednjo os, po potrebi tudi več oziroma manj. Vstopne oziroma izstopne hitrosti iz ovinkov so tako lahko precej adrenalinske.

Če k zgoraj napisanemu sožitju dodamo še odlične zavore, ki zlepa ne pokažejo znakov popuščanja, in že prej omenjenega racionalista v podobi dvolitrskega agregata, lahko dobimo kot rezultat takšne enačbe samo tri črke: B, M in W. BMW-jev slogan, užitek v vožnji, tako ni zgolj premetena poteza bavarskega marketinškega oddelka. Pravih izvencestnih užitkov, razen občasne makadamske vožnje ali blage blatne kopeli na sosednjem polju, pa vseeno ne nudi, predvsem zaradi velike medosne razdalje in majhnega odmika od tal.

Torej X1 upraviči premium-status med malimi SUV-ji? Oziroma, bolje rečeno, ali X1 upraviči višjo ceno od konkurence? Če bi sodili zgolj po obdelavi notranjosti, bi marsikdo rekel ne. Vendar nemški izdelki nočejo biti poznani le kot odlično izdelani, veliko bolj jim godi pohvala na račun njihovih voznih sposobnosti. In tam X1 vsekakor prepriča. Vsi, ki se jim zdi predrag, tako ali tako ne sodijo v širši krog kupcev, za ugodne prodajne številke pa se v nobenem primeru ni bati, sploh ob skorajšnji zamenjavi serije X3, ki bo baje malo zrasla in se bo tako majhen SUV kot je X1, lahko odlično znašel.