Dvovratni Audi 100

Štirivratni Audi 100

V letošnjem avgustu bo minilo že 40 let od prve predstavitve legendarnega kombilimuzinskega audija, pri katerem oznaka avant ni utelešala današnjih 'lifestyle' karavanov, temveč 5-vratnega karoserijskega avantgardista v stilu podobnih francoskih (renault 20/30) in britanskih premium štirikolesnih izdelkov (rover SD1 2300/2600/3500).

Koncept kombilimuzine ('crossover' med klasično 2- ali 4-vratno limuzino in 3- ali 5-vratnim karavanom) so v velikoserijsko proizvodnjo prvi lansirali Italijani, točneje znamka Autobianchi, ki je leta 1964 predstavila spiritualnega predhodnika vseh današnjih kompaktnih kombilimuzin. Model primula so ponujali v 3- in 5-vratni karoserijski različici, proizvodnjo tega uspešnega serijskega modela, ki je tlakoval pot kasnejšim serijskim fiatom s prednjim pogonom, so Italijani zaključili leta 1970. Pri znamki Audi so o tem, tedaj izredno naprednem karoserijskem konceptu, ki so ga Nemci poimenovali z imenom avant (izpeljava francoske in italijanske besede 'naprej'), pričeli razmišljati že v aprilu leta 1974, ko so v Ingolstadtu pričeli razvijati naslednika prvotnega audija 100 (C1).

Čeprav so tedanji upravi družbe Audi ob predstavitvi (februar leta 1975) prvih prototipov predstavili tudi klasično 5-vratno karavansko izpeljanko audija 100, so se vodilni takrat odločili za razvoj in serijsko izdelavo klasične 2- in 4-vratne limuzine ter 5-vratne 'Schrägheck/ Fließheck' kombilimuzine, s katero so takrat želeli navdušiti številne ljubitelje 'fastback' karoserijskih zadkov, ki zaznamujejo tudi nekatere 4-vratne 'fastback' limuzine (citroën CX, lancia beta in gamma …), avtomobile iz tedanjega obdobja, ki so v današnjih časih s strani marketinga in neresnih novinarjev spoznani kot '4-vratni kupeji', ker ob tem pozabljajo tudi na obstoj 4-vratnih 'Hard-Top Sedanov' (klasična 4-vratna limuzina brez okenskih okvirjev na karoserijskih bočnih vratih in brez B stebričkov v višini kabinskih stekel …).

Kot zanimivost velja omeniti tudi idejo, po kateri bi 5-vratnega avanta tržili kot velikega volkswagna, predvsem zaradi podobnosti s tedanjim 5-vratnim kombilimuzinskim passatom. Vendar so se na koncu odločili, da bo nova 5-vratna različica modela 100 nosila logotipe znamke Audi. V avgustu leta 1976 so bili kupci na območju držav Beneluksa prvi, ki so spoznali novi audi 100, takrat so ga predstavili samo v obeh limuzinskih različicah. Dvovratni audi 100 je nagovarjal bolj športno orientirane kupce, klasična 4-vratna limuzina je bila pisana na kožo ljudem, ki so iskali predvsem udobje. Že takrat so Nemci napovedali kupcem, da razvijajo tudi novo top različico modela 100, ki jo bo premikal 2,1-litrski bencinski atmosferski petvaljnik. Kasneje so kupcem 'pozabili' povedati, da so imeli pred tem na testnih mizah tudi prototipne Wanklove motorje (tip KKM 871: 132 kW/180 KM), ki so jih proti koncu leta 1976 vgradili v 20 testnih primerkov modela 100, ker je audi 100 nasledil tehnično zapuščino NSU-ja Ro80. Testiranja audijev 100 z vgrajenimi Wanklovimi pogoni, ki niso prinesla želenih rezultatov, so bila končana leta 1979. Ro80 je zaslužen tudi za nastanek znamenitega slogana „Vorsprung durch Technik“. Znamka NSU je končala v analih zgodovine, medtem ko njen reklamni slogan še živi …

Junak naše zgodbe se je pojavil v avgustu leta 1977, ko so se kupci prvič srečali z avtomobilom (dolžina: 4587 mm, širina: 1768 mm, višina: 1390 mm, medosna razdalja: 2677 mm, masa avtomobila: 1110 kg, pnevmatike: 185/70 HR14, prostornina prtljažnika: od 433 do 1113 litrov), ki naj bi pritegnil vsaj dva tipa kupcev (ljubitelje klasičnih karavanov in tedaj modnih 'fastback' limuzin in kombilimuzin). Ob tem moramo razjasniti še nekaj pojmov. Pri znamki Audi so ob predstavitvi prvega modernega audija (model 60) pomislili tudi na ljubitelje karavanov. Za njih so takrat ustvarili različico 75 variant, ki je podobno kot pri tedanjih volkswagnih, oglaševala predvsem praktičnost in uporabnost takega avtomobila. Ob predstavitvi druge generacije modela 100 so se odločili za uporabo 'lifestyle' oznake avant, ki je takrat označevala napredno kombilimuzino, sedaj so nam Audijeve kombilimuzine znane predvsem zaradi modelne oznake sportback, medtem ko je oznaka avant v današnjih časih rezervirana samo za klasične karavane. V tem pogledu je podobna tudi zgodba znamke BMW. Tudi njihova prva serijska kombilimuzina (3-vratni BMW iz serije 02) je bila okrašena z dodatno modelno oznako touring, ki je danes rezervirana samo za bavarske karavane.

Na začetku proizvodnje so imeli kupci audija 100 na izbiro samo dva bencinska pogonska sklopa (1,6-litra: 63 kW/85 KM in 2,0-litra: 85 kW/115 KM), kasneje (v oktobru leta 1978) se je na tržišču pojavil tudi prvi dizelsko gnani audi 100. Audi 100 5D so v Ingolstadtu opremili z 2,0-litrskim 5-valjnim dizelskim motorjem, ki je v atmosferski različici lahko mobiliziral 70 KM (51 kW), kasneje so predstavili tudi prisilno polnjeno (turbo) različico tega motorja s 64 kW (87 KM) pogonske moči. Za nastanek tega in kasnejšega 5-valjnega bencinskega motorja je zaslužen predvsem Ferdinand Piëch, ki je pred tem, ko je bil še zaposlen v lastnem konstruktorskem podjetju, že razvil podoben motor v modelu 240 D 3.0 za znamko Mercedes-Benz. Poleg tega so Nemci z novo 5-valjno družino pogonskih sklopov želeli opravičiti obstoj reklamnega slogana kot je „Vorsprung durch Technik“ in poudariti drugačnost (naprednost) znamke Audi ob primerjavi s tedanjimi BMW-ji in mercedes-benzi.

Novi bencinski atmosferski 5-valjnik je v bistvu predstavljal 'razširjeno' 5-valjno različico obstoječega 1,6-litrskega bencinskega štirivaljnika, zato ima isti premer in tudi hod batov kot manjši sorodniki. Novi 5-valjni bencinski motor so kupcem ponujali v dveh različno močnih različicah (85 kW/115 KM in 100 kW/136 KM). Z najšibkejšim motorjem (63 kW/85 KM) je audi 100 lahko dosegel največjo hitrost 160 km/h in zaključil pospeševanje od 0-100 km/h v 13,4 sekunde. Top različica modela C2 (ta audi 100 je znan tudi kot tip 43) je zaključila pospeševanje od 0-100 km/h v 9,5 sekunde in na koncu lahko drvela z največ 190 km/h (uradno navedena povprečna poraba: 13,5 litra na 100 km). Precej bolj varčen je bil audi 100 z vgrajenim 5-valjnim dizlom, ki so ga predstavili v jeseni leta 1978. Kupce je navdušil z izredno majhno povprečno porabo (približno 6 litrov pri 90 km/h) goriva, tedanji mercedes-benzi iz serije E so bili v tem pogledu bolj žejni (+ 20 %) in tudi veliko počasnejši. Še bolj je v oči bodla tedanja primerjava s podobno velikimi fordi (modela granada in consul), ki so bili celo za eno tretjino bolj žejni od dizelsko gnanega audija 100.

Že takrat so Nemci kupcem dizelsko gnanih audijev 100 predstavili dodatni varčevalni paket, znan kot 'Formel-E-Paket', kjer je kupec prejel vgrajeni SSA (Start-Stopp-Anlage) sistem, ki je predhodnik današnjih start-stop sistemov. Sistem SSA so razširili še na indikator prestav, vendar ta varčevalni paket ni premamil veliko kupcev. Največ kupcev se je odločilo za nakup klasične limuzine z rekordno odmerjenim prtljažnikom (642 litrov), ki je od leta 1976 do konca leta 1982 privabila točno 687.590 kupcev. Elegantni audi 100 avant je prepričal precej manj kupcev, zanj so našli samo 49.588 kupcev, posledično takšnega avtomobila do prihoda obeh velikih 5-vratnih sportback audijev (A5 in A7) ni bilo več v ponudbi. Še zanimivost, prvi milijonti primerek modernih audijev je nastal leta 1977, jubilejni audi 100 je opremljen z dodatno modelno oznako avant …