Borgward P100

Notranjost modela P100

Borgward P100

Borgward Hansa 2400 'Fließheck/ Schrägheck'

Borgward Isabella Sedan

Borgward Hansa 1500 Sedan

Borgward Hansa 1500 'Windspiel'

Chrysler Airflow

Hanomag 2/10 PS 'Kommissbrot'

Pri ponovno obujeni nemški avtomobilski znamki Borgward, ki je po drugi svetovni vojni utelešala znamko, kjer so nastajali najbolj napredni nemški serijski avtomobili, so v zadnjem času pričeli odpirati in objavljati zgodbe iz tovarniških arhivov. Med njimi je tudi tale, ki govori o raziskovanju aerodinamike…

Ste vedeli, da se je ustanovitelj (Carl F. W. Borgward) te napredne avtomobilske znamke dostikrat ubadal tudi z aerodinamiko njegovih avtomobilov, kar za tiste čase ni bila ravno splošna praksa. Tako je podjetje iz Bremna že leta 1936 razvilo in izdelalo legendarni prototip s pomenljivim imenom hansa 1500 'Windspiel' (igra vetra), ki so ga ostalim Nemcem pokazali šele v marcu leta 1937 na tedanjem berlinskem avtomobilskem salonu. Gre za vozni prototip, kjer so Nemci v celoti implementirali aerodinamične ideje, ki jih je takrat uveljavil eden izmed vodilnih strokovnjakov na tem področju, Francoz Paul Jaray. Razlog za takšno zanimanje lastnika in ustanovitelja podjetja se skriva v njegovi ljubezni do tedanjega letalstva, kjer je bilo dobro razumevanje aerodinamike ključno za razvoj novih letal. To letalsko navdušenje nad aerodinamiko si je v sredini tridesetih let prejšnjega stoletja utrlo tudi pot v nekatere avtomobilske in tudi druge (predvsem tam, kjer so se ukvarjali z lokomotivami) konstrukcijske biroje. Tako smo že leta 1934 dobili prvi, resnično aerodinamično oblikovan serijski avtomobil (chrysler airflow, izdelanih samo 7.226 primerkov), ki pa ga kupci niso nikoli marali, ker je bil enostavno preveč napreden za tisti čas.

Prototipni borgward hansa 1500 'Windspiel' je že leta 1936 z lahkoto dosegel največjo hitrost 130 km/h, čeprav ga je premikal vgrajeni 1,5-litrski bencinski motor, ki je lahko mobiliziral samo 30 kW/40 KM. S tem podatkom, ki je vreden več kot vsaka današnja cw vrednost, so Nemci lepo demonstrirali uspešno implementacijo aerodinamičnih idej, čeprav 'Windspiel' ni ravno majhen (sodeč po fotografiji) avtomobil. Tudi v tem primeru avtomobilu ni uspelo priti v proizvodnjo, ker je bil preveč napreden, čeprav Carl F. W. Borgward ni nikoli povsem opustil raziskovanja aerodinamike. O tem priča dogajanje v letu 1949, ko je znamka Borgward predstavila nov serijski model z modelno oznako hansa 1500. To je prvi nemški serijski avtomobil s 'pontonsko' karoserijo ter prvi nemški serijski avtomobil z vgrajenimi sodobnimi, električno podprtimi smerniki. Pri nekaterih ostalih tedanjih evropskih avtomobilskih znamkah so pontonsko karoserijo odkrili šele po prihodu dvovratne limuzine z oznako hansa 1500. Tako smo dobili fiata 1500 (1950), forda 12 M (1952), opel olympio (1953) in mercedes-benza 180 (1953), ki je celo prejel ljudsko ime 'ponton.' Carl F. W. Borgward je nekoč v nekem intervjuju izjavil, da ga je pri oblikovanju modela hansa 1500 navdihnil nekdanji spiritualni nemški predhodnik današnjega smarta fortwo, ki ga Nemci poznajo predvsem po ljudskem imenu "Hanomag Kommissbrot (rženi kruh)" (Hanomag 2/10 PS / 1925–1928), ker gre v primeru tega nizkocenovnega 2-sedežnega avtomobila z zadaj vgrajenim pogonskim motorjem in zadnjim pogonom za pravo ljudsko vozilo (o tem priča tudi varčevanje pri vgrajeni svetlobni opremi), drugi viri pravijo, da ga je navdihnilo tedanje dogajanje na avtomobilistični sceni v ZDA, kjer so v septembru leta 1945 predstavili pontonskega prototipnega kaiserja K 100 (v marcu leta 1946 smo dobili še prototip kaiser K 101).

Istočasno, ko se je na nemških cestah pojavil novi serijski model hansa 1500, so Nemci predstavili prototip z oznako Hansa 1800 'Fließheck/Schrägheck', ker je Carl F. W. Borgward želel s to 4-vratno prototipno 'fastback' limuzino poskrbeti za aerodinamično optimiranje njegovih tedanjih serijskih pontonskih karoserij, ki so zelo zaslužne za kasnejši razcvet 'Three-Box-Design' avtomobilov. Ob prvi predstavitvi prototipne hanse 1800, ki se je zgodila leta 1951 na tedanjem avtomobilskem salonu v Frankfurtu, so obiskovalci temu avtomobilu namenili veliko pozornosti. Avtomobil, ki je nastal ob intenzivni uporabi vetrovnika (FKFS-Windkanal Stuttgart), kjer so testirali manjši model v razmerju 1:5, je takrat napovedal kasnejši prihod prestižne borgward hanse 2400, ki je bila motorizirana ob pomoči vgrajenega 6-valjnega bencinskega motorja, ki je lahko sprostil za tiste čase spoštljivih 60 kW (82 KM) pogonske moči. Vendar kupci niso nikoli vzljubili napredne karoserijske oblike, svoj delež pri slabem tržnem uspehu tega avtomobila je prispevalo tudi slabo, nezadostno delovanje zavornega sistema, lastniki so se pritoževali tudi nad delovanjem vgrajenih samodejnih menjalnikov, poleg tega jih je motila izredno slaba preglednost iz avtomobila. Zato so v treh letih (1952-1955) izdelali samo 1.032 primerkov tega avtomobila. Kasneje so kupcem raje ponudili preoblikovan model v obliki klasične 4-vratne limuzine. Ali je takšen 'kupejevski' borgward morda vplival tudi na tovarniške oblikovalce današnjih 5-vratnih 'kupe grotesk', kot so BMW X4 in X6 ter novi mercedes-benz GLC coupé, pa verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Ta aerodinamični 'fastback' dizajn, ki je zelo aktualen tudi v današnjih časih, so v ZDA takrat tržili pod oznako 'Greenhouse Design.'

Znamka Borgward je zaslužna tudi za dokončno evropsko uveljavitev tako imenovanega 'Three-Box' dizajna karoserije, ki ga povezujemo predvsem s klasičnimi 4-vratnimi limuzinami ter z dvovratnimi 'notchback' kupeji (tudi prvotni ford mustang je nastajal v dveh karoserijskih različicah, kot 'notchback' in kot 'fastback' kupe), seveda v povezavi z odlično aerodinamiko za tedanje čase. Lep primer tega je serijski model P100 (1959-1962, izdelanih 2.587 primerkov), ki so ga Nemci pred 'serijskim rojstvom' zvabili v vetrovnik, kjer so najprej testirali lesen model v pomanjšanem merilu (1:10). Kasneje, ko so imeli pred seboj vozni prototip, so avtomobil obarvali v temno sivo barvo in nanj nalepili večje število trakov iz volne. To tehniko poznajo danes skoraj vsi, takrat je predstavljala nekaj resnično svežega. Avtomobil, ki ga je oblikoval tedanji hišni oblikovalec 'Don' Roberto Hernandez, je ob pomoči optimiranja aerodinamike v vetrovniku kasneje z lahkoto dosegel največjo končno hitrost (160 km/h) na tedanjih nemških avtocestah. Gre za predstavnika tedanjega nemškega visokega razreda, ki je nasledil serijskega borgwarda 2300. Model P100 je pomemben še iz enega razloga, ker je to prvi nemški serijski avtomobil z vgrajenim zračnim vzmetenjem.

Zelo zanimiva je tudi izredno popularna in čislana isabella (1954-1961), ker se je tudi v tem primeru serijskega izdelka lepo videlo, kako dobro so pri tej nemški znamki takrat obvladali aerodinamiko. Isabella je premogla odličen koeficient zračnega upora (cw: 0,40). Najbližji tedanji serijski nemški konkurent (ford 17 M 'Badewanne' (kopalna kad)) je ob tem premogel skoraj tovornjaško aerodinamiko (cw: 0,54). Še zaključna anekdota, ki bi lahko spremenila usodo znamke. Leta 1955 so potencial znamke Borgward prepoznali tudi vodilni v koncernu Chrysler, zato so Borgwardu takrat ponudili 200 milijonov tedanjih nemških mark za pridobitev 51 odstotnega lastninskega deleža, vendar jih je Carl F. W. Borgward gladko zavrnil…