Facel Véga

Aristokratska znamka, ki jo pogrešamo že 50 let

Facel Véga

Ponedeljek, 24. november 2014, 13:25

Avtor: Marko Miklavc Foto: Facel Véga in avkcijske hiše

Facel Vega FV1 (1954–1955)

Facel Vega FV2B (1956–1957)

Facel Vega FV3B (1957)

Facel Vega FV4 Typhoon (1957)

Facel Vega HK500 (1959–1961)

Facel Vega Excellence (1958-1964)

Facel Vega Facellia (1959)

Facel Vega Facellia II (1961–1963)

Facel Vega Facel II (1962–1964)

Na aveniji George V, eni izmed najimenitnejših pariških lokacij, stoji tudi hiša s številko 19, kjer v teh časih domuje znamenita modna agencija Elite Model Look. Tudi pred petdesetimi leti so ljudje obiskovali to stavbo, vendar iz povsem drugačnih razlogov, ker je bil v njej takrat sedež avtomobilske znamke Facel Véga, najbolj aristokratske francoske znamke avtomobilov, ki si je v britanskem tisku v tistih časih kmalu prislužila legendarni naslov „the second best car in the world“, ker pač obstaja tudi znamka Rolls-Royce, ki si je že takrat lastila prvo mesto…

Kako dragocena je lokacija hiše, ki jo danes v pritličju redno obiskujejo Gisele Bündchen, Cindy Crawford, Tatjana Patitz in Lara Stone, pove podatek o trenutni prodajni ceni apartmajev v višjih nadstropjih, kjer boste za nakup enega kvadratnega metra odšteli najmanj 12.000 evrov. Ja, ekskluzivnost še nikoli ni bila poceni, podobno je bilo tudi na sredini prejšnjega stoletja, ob prvi predstavitvi prvega serijskega modela najbolj dekadentne francoske znamke, ki se je zgodila leta 1954 na tedanjem pariškem avtomobilskem salonu. Takrat je ustanovitelj znamke (Jean C. Daninos) predstavil legendarni model FV, ki je do konca proizvodnje v letu 1959 nastajal v štirih različnih serijah, ker so Francozi redno menjavali dobavitelje pogonskih sklopov. Podobno je bilo tudi z močjo vgrajenih pogonskih sklopov.

Na začetku proizvodnje so v model FV vgrajevali 4,5-litrski bencinski V8 motor ameriške znamke De Soto, ki je lahko mobiliziral 125 kW (170 KM). Za samodejno pretikanje je takrat skrbela 2-stopenjska avtomatika (PowerFlite) znamke Chrysler. Kasneje so ta motor nadomestili s podobnim, vendar večjim (4,8-litra) agregatom znamke Chrysler, ki je lahko sprostil 133 kW (180 KM). Tako je približno 457 centimetrov dolgi francoski dvosedežnik z nizko višino (137 cm) lahko že takrat dosegel največjo hitrost 205 km/h, čeprav avtomobil ni ravno lahek (masa: približno 1800 kilogramov). Na koncu so v ta model pričeli vgrajevati 5,8-litrske osemvaljnike znamke Chrysler, ki so lahko mobilizirali 239 kW (325 KM). Od leta 1954 do zaključka proizvodnje v letu 1959 so Francozi prodali 352 primerkov tega modela, od tega 11 kabrioletov. Verjetno se sprašujete, kako je Jean C. Daninos deset let po končani drugi svetovni vojni ustanovil najmanjšo in najbolj prefinjeno francosko avtomobilsko znamko, medtem ko so ostale francoske aristokratske znamke (Bugatti, Delage, Hotchkiss in Talbot-Lago) v tistem času že zdavnaj izginile s prizorišča.

Zgodba o povezanosti mladega potomca grških izseljencev z avtomobili se je pričela odvijati že leta 1938, ko je Jean C. Daninos ustanovil podjetje Facel, ki se je v tistih časih preživljalo predvsem z izdelavo orodij za preoblikovanje pločevine, poleg tega so bili v tem podjetju že takrat dobavitelji sestavnih delov za francosko avtomobilsko in letalsko industrijo, ker je francoska vlada zaradi takratne evropske politične situacije že leta 1939 sprejela niz ukrepov za povečanje proizvodnje v vojaške namene. Zato je podjetje Facel v tistih časih 50 odstotkov proizvodnje namenilo izdelavi vojaške opreme. Kot najbolj znan produkt so omenili parne kotle, s katerimi je bilo v drugi svetovni vojni opremljenih veliko civilnih francoskih avtomobilov. Pred tem je Daninos kot konstruktor delal tudi pri znamki Citroën. Po končani drugi svetovni vojni se je podjetje vrnilo k svojim koreninam, ker so leta 1946 pričeli izdelovati sestavne dele za avtomobile. Med približno šestdesetimi strankami podjetja Facel najdemo tudi tedanje francoske avtomobilske gigante (Ford-France, SIMCA, Delahaye in Panhard). Ime Facel predstavlja okrajšavo za 'Forges et Ateliers de Construction d'Eure-et-Loi', za dodatno ime Véga, ki spominja na najbolj svetlo zvezdo na severnem nočnem nebu in simbolizira 'oziranje k zvezdam', je kriv ustanoviteljev brat Pierre, sicer znani francoski pisec.

Ideja o pričetku proizvodnje lastnih modelov se je Daninosu porodila leta 1953, ko ga je zapustila znamka Panhard, ker so njene avtomobilske karoserije pričeli izdelovati v podjetju Chausson. Težnje po lastni proizvodnji in oblikovanju so se pojavile še nekoliko prej, ker je Daninos leta 1948 ustvaril unikatni avtomobil na vozni šasiji britanskega aristokrata (bentley), znan kot model cresta. Za dokončno realizacijo tega avtomobila, ki je kasneje nastal v sedemnajstih primerkih, so poskrbeli pri Pininfarini. Ob tej priložnosti lahko pojasnimo tudi vprašanje o vrednosti serijskih avtomobilov znamke Facel Véga. Leta 1955 si je kupec lahko omislil tudi legendarni mercedes-benz 300 SL 'gullwing', vendar je zanj odštel približno 200 ameriških dolarjev manj kot za model FV. Podobno je bilo tudi v primeru znamke Cadillac, ker sta bila modela eldorado seville coupe in biarritz convertible približno 1.000 ameriških dolarjev cenejša. Vsi vemo, da v krog zelo prestižnih znamk spada tudi znamka Jaguar. V tistih časih je bil njen model XK140 drophead coupe približno 4.000 ameriških dolarjev cenejši. Za prvotne modele znamke Facel Véga je Američan odštel najmanj 7.500 ameriških dolarjev, kasnejše različice modela FV so imele še višjo prodajno ceno (približno 9.500 ameriških dolarjev).

Zato je ta, v naših krajih popolnoma neznana prestižna avtomobilska znamka, takrat privlačila veliko pripadnikov svetovnega jet-seta, ker med tedanjimi lastniki najdemo veliko zelo znanih osebnosti (režiser François Truffaut, dirigent Herbert von Karajan, slikar Pablo Picasso, modni oblikovalec Christian Dior, igralec Tony Curtis, igralec Danny Kaye, igralka Joan Fontaine, igralka Ava Gardner (lastnica treh primerkov), dirkač Stirling Moss, igralec Maurice Trintignant, igralec Yves Montand, igralec Anthony Quinn, igralka Debbie Reynolds, pevec Frank Sinatra, dirkač Rob Walker, bobnar Ringo Starr, tedanji mehiški predsednik in številne tedanje kronane glave…). S to znamko je povezana še ena, manj srečna zgodba. V popoldanskih urah 4. januarja leta 1960 se je v bližini francoskega mesta La Chapelle Champigny zgodila prometna nesreča, v kateri je umrl Albert Camus (francoski novinar z alžirskimi koreninami, pisatelj in filozof), ki je po mnenju nekaterih poznavalcev poleg Jeana-Paula Sartra najpomembnejši predstavnik francoske, pa tudi evropske eksistencialistične smeri v književnosti. V prtljažniku popolnoma uničene limuzine znamke Facel Vega (model excellence), ki jo je pri hitrosti 145 km/h odneslo s ceste v drevo, so takrat našli tudi Camusov rokopis njegovega zadnjega dela z naslovom Prvi človek (Le premier homme), ki so ga prvič izdali šele leta 1995. Za volanom tega nesrečnega avtomobila se je v času nesreče nahajal Michel Gallimard, nečak lastnika založbe Gallimard, ki je nesrečo preživel. Mrtvi Camus je imel v žepu tudi neizkoriščeno vstopnico za vlak Pariz-Nica…

Prodajni uspeh prvotnega modela je Francoze spodbudil k razvoju drugega serijskega modela, znanega kot HK 500, ki so ga publiki predstavili leta 1958. Ta dokončna evolucijska izpeljanka modela FV je razpolagala z zelo ugodnim razmerjem med razpoložljivo pogonsko močjo in maso avtomobila (5 'konj' na en kilogram mase). Oznaka 500 je pričala o številu načrtovanih primerkov. Ta danes zelo cenjen model, ki ga premika vgrajeni Chryslerjev V8 motor je nastal v 490 primerkih. Zadnjega so izdelali leta 1961. Na začetku ga je poganjal 5,8-litrski osemvaljnik s 265 kW (360 KM) pogonske moči. Zadnji izdelani primerki so prejeli 6,3-litrski bencinski osemvaljnik, ki je lahko mobiliziral 290 kW (395 KM). Kupec je poleg pravega usnja in lesa prejel tudi serijsko vgrajene kolutne zavore na vseh štirih kolesih, servo volanski mehanizem in samodejni menjalnik sta v tem primeru pristala na seznamu dodatne opreme. Tako motoriziran HK 500 je zaključil pospeševanje v tedaj neverjetnih 8,6 sekunde, zato je bil takšen facel vega ob pospeševanju samo 0,3 sekunde počasnejši od legendarnega mercedes-benza 300 SL 'gullwing'. V tem času se je pojavila tudi prestižna limuzina excellence (1958-1964), ki je nastala v dveh serijah. Do konca leta 1964 so Francozi prodali točno 156 primerkov tega 'hardtop-sedana', ki ne premore klasičnih statičnih bočnih okenskih okvirjev, niti obeh B strešnih stebričkov. Današnji 'poznavalci' pravijo temu 'štirivratni kupe'. Model excellence je istočasno tudi edini štirivratni model te znamke, in to s prodajno ceno v območju tedanjih izdelkov znamke Rolls-Royce.

Za odšteti denar je kupec prejel razkošno odmerjeno limuzino (dolžina: 5230 mm, medosna razdalja: 3170 mm, masa avtomobila: 2020 kg), ki je bila povrh vsega tudi zelo hitra: (končna hitrost: 200 km/h, 0-100 km/h: 7,4 sekunde). Za vse to je zaslužen vgrajeni Chryslerjev 5,9-litrski bencinski V8 motor, ki je uporabniku lahko ponudil 268 kW (364 KM) ter 540 Nm motornega navora. Leta 1959 se je pojavil model facellia, kompakten športni avtomobil, ki naj bi znamki zagotovil višje proizvodne številke, vendar se je Daninos v tem primeru močno uštel, ker je kot dobavitelja motorjev tokrat izbral francosko podjetje Pont-a-Mousson. Njihov lahki bencinski štirivaljnik ni nikoli prebolel otroških bolezni , ki jih je povzročil prehiter razvoj in premalo vloženih finančnih sredstev. Posledično se je motor pregreval, najvišjo ceno so po navadi plačali motorni bati. Čeprav so v podjetju Pont-a-Mousson skušali odpraviti težave z vgradnjo drugačnih batov, prvotnih težav z motorjem niso nikoli odpravili. Posledično je znamka začela izgubljati kupce, čeprav so prizadetim kupcem modela facellia ponudili brezplačno menjavo pogonskega sklopa. Takšnih kupcev, ki so sprejeli to ponudbo, je bilo približno 300. Tako je Daninos v roku enega leta (1961-1962) izgubil več kot 11 milijonov francoskih frankov. Če k temu prištejemo še nikoli povrnjene stroške razvoja in nesposobnost vračanja bančnega posojila v znesku šestih milijonov francoskih frankov, ki jih je znamka prejela od francoske države na začetku leta 1961, kmalu po katastrofi z modelom facellia, potem lahko razumemo, zakaj so se 31. oktobra 1964 dokončno zaprla vrata poslopja, kjer je domovala znamka Facel Véga.

Leta 1962 se pojavi facel II, ki so ga Francozi takrat oglaševali kot "Le Coupé 4-places le plus rapide du Monde" (najhitrejši 4-sedežni kupe na svetu), ki skupaj s kasnejšo različico tega modela (facel III) predstavlja zadnji 'serijski' (vsi avtomobili te znamke so izdelani ročno) model te legendarne znamke. Ringo Starr, bobnar skupine The Beatles, ki je kupil avtomobil malo pred samim potopom znamke, je dobil enega izmed zadnjih RHD (Right Hand Drive) avtomobilov, ki so jih Francozi izdelali samo 26. Ostalih 156 izdelanih primerkov tega modela ima volanski obroč na nam bolj znani, levi strani. Za samodejno premikanje tega impozantnega kupeja (dolžina: 4750 mm, širina: 1760 mm, višina: 1280 mm, medosna razdalja: 2660 mm, masa avtomobila: 1880 kg) so skrbeli bencinski V8 motorji (tip typhoon) znamke Chrysler, pri katerih Američani niso skoparili z delovno prostornino motorja. Če se je kupec ob nakupu odločil za samodejni menjalnik (Chryslerjev 3-stopenjski TorqueFlite), je prejel vgrajeni 6,3-litrski motor, ki je lahko sprostil 355 KM. Kupcem avtomobilov z 4-stopenjskimi ročnimi menjalniki znamke Pont-a-Mousson so Francozi namenili 6,9-litrski motor s 390 KM, ki je facela II pognal do 240 km/h. Ko so tedanji britanski novinarji pri reviji Autocar preizkušali model facel II so ugotovili, da bo ob pospeševanju od 0-100 km/h deklasiral vso tedanjo konkurenco (aston martin DB4, ferrari 250 GT in 'gull-wing' mercedes-benz 300 SL…), ker ga je lahko prehitel samo ferrari, pa še to v kategoriji 0-160 km/h. Istočasno so predstavili tudi facellio II, ki jo je tokrat premikal 1,8-litrski bencinski štirivaljnik (tip B18B) znamke Volvo, v nekaterih pa domuje tudi 6-valjnik iz modela znamke Austin-Healey, vendar so bile proizvodne številke premajhne, da bi znamko obdržale nad vodo. Za trenutek sreče so takrat skušali poskrbeti Britanci, ki so Daninosu ponudili možnost licenčne izdelave karoserij za njihov land rover, vendar je Charles de Gaulle poskrbel za izničenje tega posla…

S tem je bilo po devetih letih in približno 1300 izdelanih avtomobilih dokončno konec Daninosovih sanj o izdelavi zelo razkošnih avtomobilov, ki bi bili opremljeni izključno s francosko tehnologijo. Namesto tega so njegovi avtomobili uporabljali ameriške pogonske sklope, britanske komponente podvozja in zavor ter italijanska platišča. Od Nemcev in ostalih pa francoski oblikovalec in konstruktor očitno ni hotel ničesar…