Opis in fotogalerija

Volkswagen je leta 2008, predvsem za ameriški trg, predstavil malce bolj privlačno izvedbo passata z oznako CC (kasneje le CC), ki ni doživela kakšnega posebnega uspeha. Nato je leta 2017 po istem kopitu oziroma po kopitu naslednjega generacije passata, če smo natančnejši, predstavil novo limuzino, ki se je tokrat po merah in obliki malce bolj odmaknila od passata in dobila tudi novo ime. Tako je na poznani, a nekoliko raztegnjeni platformi nastal arteon. Ta je tehnično gledano kombilimuzina, saj ima pet vrat in je s prenovo dobil še novo 5-vratno izvedbo shooting brake. To je karoserijska oblika, ki se je rodila kot mešanica pravega 2-vratnega kupeja in karavana, torej kombikupe s tremi vrati, kar, tehnično gledano, arteon ni, saj ima dvoje vrat več. Zaradi velike medosne razdalje in dolge ter nizke strehe je precej bolj privlačen od običajnih kombi različic, tudi od passatove, in pravzaprav ni modela, ki bi mu bil podoben.

V notranjosti, tako kot pred prenovo, bolj zvesto sledi oblikovnim smernicam znamke, pri čemer zdaj z na novo ukrojenim osrednjim delom armaturne plošče deluje malce bolj imenitno. Zaslon namesto merilnikov je enak kot pri drugih hišnih modelih, poznana je tudi multimedijska naprava, ki v osnovni izvedbi na srečo ohranja dva vrtljiva gumba. Nova sta volanski obroč s kapacitivnimi stikali in upravljalna enota samodejne klimatske naprave, ki je ostala brez vrtljivih gumbov in namesto njih žal dobila manj praktične drsnike. In kaj v praksi prinaša izvedba shooting brake? Nad prostornostjo se nismo mogli pritoževati niti pri osnovnem arteonu, »karavanski« pa poleg radodarno odmerjenega prostora za noge prinaša še nekaj več prostora za glave potnikov v drugi vrsti. Prtljažnik je s 565 litri prostornine v osnovni postavitvi praktično enak kot pri osnovni različici, medtem ko jo ob zloženih sedežih s 1.632 litri prekaša za 75 litrov.

Preizkusili smo model z vrha dizelske ponudbe, čigar dvolitrski stroj zaradi vse bolj strogih okoljskih predpisov namesto dveh turbin zdaj premore dva katalizatorja in namesto 240 razvije okroglih 200«konjev« oziroma 147 kilovatov moči in 400 Nm navora. Moč se prenaša na vsa štiri kolesa prek 7-stopenjskega dvosklopčnega menjalnika. Stotica je dosegljiva v 7,4 sekunde, pospeševanje pa se zaključi pri 230 kilometrih na uro. Motor je prožen in res ne moremo reči, da je moči premalo, toda zlagali bi se, če bi rekli, da se nam čisto nič ne kolca po stroju z dvema turbinama, ki je arteona zelo suvereno pognal do stotice skoraj sekundo hitreje. Menjalnik prestavlja hitro in logično, štirikolesni pogon pa skrbi za zanesljivost v različnih razmerah. Tu je predvsem zato, da zagotavlja varnost in udobje tudi na bolj spolzkih podlagah. Poleg zanesljivosti v zavojih namreč omogoča bolj odločna in suverena speljevanja.

Podvozje ponuja dober kompromis med udobjem in dinamiko, z opcijskim prilagodljivim vzmetenjem pa je še bolj vsestranski. V načinu comfort je pričakovano udoben, vendar vselej ohranja čvrstost, ki zagotavlja dober občutek stabilnosti. V športnem načinu poleg vzmetenja še volan in motor postaneta bolj ostra in odzivna, a jasno brez pretiravanja, v duhu gran turisma. Tu je še prilagodljivi način individual, poleg tega je mogoče delovanje blaženja precej natančno nastavljati z drsnikom na zaslonu. Možnosti je res veliko, a smo se mi na koncu skoraj vedno znašli v načinu normal, ki predstavlja najboljši kompromis vseh naštetih lastnosti.

Pod črto ugotavljamo, da karavanskega arteona označuje zanimiv skupek vrlin. To so prostornost in uporabnost karavana, vsestranskost in udobje zmogljivega dizelskega stroja v kombinaciji s štirikolesnim pogonom in dvosklopčnim menjalnikom ter oblika, s katero lovi poglede kot za šalo. Kljub tehničnemu sorodstvu se bistveno razlikuje od passata in ni več le njegova bolj privlačna različica. Volkswagnova odločitev, da bodo za naslednika modela CC ustvarili bolj poseben model, je bila gotovo korak v pravo smer, saj ta zlasti v izvedbi shooting brake trenutno nima pravih tekmecev.