Leta 1972 se je na avtomobilistični sceni pojavil novi britanski roadster znamke Jensen, ki je ob rojstvu dobil vse kar je potrebno za nastanek dobrega avtomobila, vendar je imela pravljica o nasledniku legendarnih austin-healeyjev na koncu grenak priokus.
Ob zaključku proizvodnje (leta 1968) legendarnega austin-healeyja 3000 sta se Donald Healey in Kjell Qvale (tedanji uradni zastopnik in največji prodajalec austin-healeyjev v ZDA) pričela dogovarjati o nastanku serijskega naslednika modela 3000 (1959-1968), ki bi ga izdelovali že znani 'podizvajalci' (podjetje Jensen Motors Ltd.). Za kasneje sklenjen 'joint venture' posel, ki je znamki Jensen zagotovil nadaljnje preživetje, je zaslužen predvsem Kjell Qvale, ki je v tem obdobju postal večinski lastnik podjetja Jensen Motors Ltd. Britanska ideja o novem roadsterju ni bila slaba, ker so želeli na podlagi uporabljenih serijskih komponent drugih britanskih proizvajalcev serijskih avtomobilov ustvariti lično oblikovan in preprost roadster s pridihom prestiža, ki bi ga tržniki lahko cenovno umestili med cenejšim triumphom TR6 in dražjim izdelkom znamke Jaguar (model e-type).
Za razvoj vozne šasije in podvozja je poskrbel konstruktor Barry Bilbie, ki je pred tem že ustvaril podobne komponente za modele 100, 3000 in sprite, medtem ko sta za podobo jensen-healeyja zaslužna predvsem oblikovalca Hugo Poole in William Towns (končna podoba izdelka, pred tem je Towns oblikoval tudi nekaj ostalih izdelkov (hillman hunter, rover-BRM, aston martin lagonda …) britanske avtomobilske industrije). Zelo pestra pa je bila tudi zasedba 'podizvajalcev', ki so za novi model britanske aristokratske znamke Jensen prispevali nabor potrebnih sestavnih delov. Prednjo in zadnjo premo je prispeval tedanji vauxhall firenza, zavorni sistem je prispeval model spitfire znamke Triumph, bolj neodločni so bili glede izbire primernega pogonskega sklopa, ker so ob tem snubili več avtomobilskih znamk (BMW, Ford, Porsche in Saab), na koncu je zmagala ponudba, ki jo je za znamko Jensen predlagal legendarni Colin Chapman (Lotus).
Tako se je v motornem košu relativno lahkega (masa vozila: 1150 kg) novega serijskega modela skrival prvi moderni velikoserijski 16-ventilski motor, ki so ga razvili pri znamki Lotus. Pogonski motor z oznako 907 se je lahko pohvalil z dvema litroma delovne prostornine ob povezavi z DOHC zasnovo in 16-ventilsko tehniko. Vse to mu je zagotovilo tedaj nadvse spodobnih 106 kW (144 KM) pogonske moči in posledično odlične zmogljivosti (0-96 km/h: 7,8 sekunde, največja hitrost: 192 km/h). Na začetku so Britanci na ta pogonski motor obešali 4-stopenjske ročne menjalnike znamke Chrysler, kasnejši primerki tega modela so opremljeni s 5-stopenjskimi ročnimi menjalniki nemške znamke Getrag. Na začetku je kazalo, da bo novi jensen-healey pravi prodajni hit, vendar so težave (pogosta izguba motornega olja …) z vgrajenim pogonskim sklopom znamke Lotus pri prvi seriji vozil (marec 1972 – maj 1973, 3357 izdelanih primerkov) uničile sloves tega avtomobila, in to navzlic dobrim kritikam s strani tedanje stroke, ki je bila navdušena nad voznimi lastnostmi tega avtomobila.
Čeprav so Britanci pri drugi seriji tega modela (avgust 1973 – avgust 1975, 7146 izdelanih primerkov) odpravili vse težave pogonskega sklopa, je tedanja globalna naftna kriza, ki je zdesetkala kupce prestižnega modela interceptor (interceptor FF je prvi serijski avtomobil s 4x4 pogonom in dodanim ABS sistemom …), znamki Jensen povzročila veliko finančno luknjo, posledično jim je začelo primanjkovati tudi finančnih sredstev za izdelavo modela jensen-healey. Svoj delež pri tržnem neuspehu tega avtomobila pa je prispevala tudi visoka prodajna cena, ker ste morali leta 1974 za ta avtomobil v Nemčiji odšteti približno 27.000 nemških mark (za Volkswagnovega golfa ste takrat morali odšteti približno 8.000 nemških mark …). Leta 1975 so Britanci skušali popraviti prodajno statistiko s predstavitvijo poštene 3-vratne 'shooting-brake' različice tega modela, ki je povsem upravičeno dobila dodatno oznako GT, ki so jo vedno vredni samo avtomobili z enim parom bočnih vrat.
Vendar tudi ta lično oblikovani kombikupe s sedežno zasnovo 2+2, ki je bil na račun povečane mase nekoliko manj agilen od običajnega jensen-healeyja, ni mogel zagotoviti uspeha tega modela, ker se je zanj po enem samem letu proizvodnje (1975-1976) odločilo samo 511 kupcev. Posledično so pri znamki Jensen leta 1976 razglasili stečaj …
