Le kdo si ne bi želel nekega dne sesti za volan dirkalnika, pripravljenega za slovito dirko 24 ur Le Mansa? Nicolas Lapierre, dirkač moštva Alpine Elf Endurance nam opisuje svoje delovno mesto v Alpine A480, dirkalniku, s katerim bo tekmoval v letošnjem svetovnem vzdržljivostnem prvenstvu FIA. Ljubitelji prostornih notranjščin in izčiščenega oblikovanja avtomobila, ta pač ni za vas! Četudi bi vam po kakšnem čudežu uspelo prelisičiti člane moštva Alpine in se skrivoma prebiti v notranjost enega od primerkov A480, v njem ne bi prišli daleč. Preprosto zato, ker je ta notranjščina podobno zapletena kot kokpit potniškega letala, obložena z množico gumbov, kontrolnih lučk, zaslonov in stikal, katerih pomen in vloga bi bili nepoučenemu povsem neznani. K temu velja prišteti še množico gumbov na volanu.

»Notranjščina A480 je nekaj takega kot naša pisarna. Med dirkaškimi konci tedna v njej preživimo vrsto ur.« - Nicolas Lapierre, dirkač moštva Alpine Elf Endurance Team

Stalna povezanost
Medtem ko so na volanu gumbi in vrtljiva stikala, ki jih dirkač uporablja v vsakem krogu, mu je za interakcijo z dirkalnikom na voljo še več upravljal. Tako je desno od volana prva plošča z več kot dvajset raznobarvnimi gumbi. »Na tej plošči so stikala, ki jih uporabljamo bolj poredko,« pove Nicolas Lapierre, »na primer, za vklop ventilatorja, spreminjanje osvetljenosti zaslona. Gre za upravljanje zadev, ki so lahko ključnega pomena v določenih okoliščinah, na primer, nastavljanje osvetlitve ob mraku in ko pade noč.«

Za dirko je še malo bolj desno dodan zaslon, ki služi kot nekakšna elektronska sporočilna tabla vodstva dirke. Ta je za dirkače izjemno pomembna. »Dirkalnik ima vgrajen napravo GPS, ki sprejema sporočila vodstva dirke glede na položaj na stezi,« pojasnjuje Nicolas Lapierre. »Recimo, da v prvem in drugem ovinku velja režim rumene zastavice, takrat se bo zaslon na armaturni plošči obarval rumeno. To obveščanje dopolnjuje opozarjanje športnih redarjev ob stezi z zastavicami in je zelo pomembno za povečanje varnosti.«

Pomemben element varnosti je tudi preglednost za dirkalnikom. »Za imamo dve tehnični rešitvi,« pove štirikratni zmagovalec Le Mansa v svojem razredu. »Mnogi dirkalniki razreda GT imajo zadaj vgrajeno kamero, katere slika je prikazana na zaslonu v kokpitu, saj te dirkalnike pogosto prehitevajo dirkalniki višjih razredov. Mi imamo za pogled nazaj le dve majhni zunanji vzvratni ogledali. V celoti upamo, da ju ne bo treba uporabljati prav veliko! Kljub temu sta dovolj veliki, da lahko razberemo, če se nam bliža drug dirkalnik. Poleg tega imamo stalno radijsko zvezo z moštvom, ki nas obvešča o morebitnem približevanju tekmeca.«

Minimalistična skrb za udobje
Lahko pritiskate na vse gumbe in sukate vsa stikala, ampak klimatske naprave ne boste mogli zagnati. Razlog je čisto preprost: ni je! Namesto nje je dirkaču na voljo posoda s hladno pijačo. »Iz nje vodi cevka v čelado, kar nam omogoča pitje med dirko. Včasih smo v dirkalniku tudi več kot tri ure skupaj in v njem hitro postane vroče. Ker je prostor majhen, zraka je malo in klimatske naprave ni, se pijača precej hitro segreje, vendar nam prija, da lahko občasno naredimo požirek ali dva!« Nevarnosti za pomoto skoraj ni – stikalo črpalke za pijačo je označeno s piktogramom s podobo kozarca za pivo! Še en element, sicer namenjen udobju dirkača, a prispeva tudi k njegovim zmožnostim, je sedež. »Naši sedeži so školjke, izdelane po meri vsakega dirkača,« nadaljuje svojo razlago Nicolas Lapierre, »zato nam kljub utesnjenemu prostoru omogočajo razmeroma udobno sedenje. Glede na čas, ki ga prebijemo v dirkalniku, je to zelo pomembno.«

Ta po meri izdelan vložek dirkač vstavi sam, preden sede v dirkalnik. Z njim si zagotovi tudi pravo razdaljo do stopalk. Stikalo sklopke je na volanu, zato sta stopalki samo dve: na desni za plin in na levi za zavore. Do tu je vse zelo tradicionalno, enako kot v serijskih avtomobilih s samodejnim menjalnikom. Vendar dirkači ti stopalki uporabljajo bistveno drugače kot običajni vozniki: »Rekel bi, da danes približno devet desetin dirkačev zavira z levo nogo. Jaz sem drugačen, pripadam še stari šoli! Večinoma zaviram z desno nogo. Stara navada ….«

Kot vidite, takega delovnega mesta ne zna in ne more vsakdo izkoristiti v polni meri, zato je bržkone najbolje, da to prepustimo podkovanim in izkušenim, kot so Nicolas, André in Matthieu …