Kratenju osebne svobode, ki ga je že prinesla epidemija koronavirusa, se bo v bližnji bodočnosti pridružilo še temeljito nadzorovanje voznikov, predvsem na račun armade vgrajenih asistenčnih sistemov, ki pa jo ne sestavljajo samo uporabnikom prijazni pomočniki, temveč tudi vohuni.
V juniju leta 1949 smo dobili distopičen roman angleškega pisatelja Georgea Orwella, ki prikazuje totalno kontrolo prebivalstva neke izmišljene države v letu 1984. S konceptom vedno prisotnega in vsevidnega Velikega brata se leta 1984 k sreči še nismo srečali, čeprav nam počasi postaja jasno, da drvimo v to smer, tudi ob pomoči socialnih omrežij (nekoč so policisti zasliševali ljudi, danes gredo po odgovore na Facebook, kjer ljudje izblebetajo o sebi tudi tisto, česar sploh ne vedo …) in aktualne politike, ki sprejema vprašljive odločitve z daljnosežnimi posledicami. Med takšne odločitve sodi tudi nedavno sprejeti zakonski akt z imenom 'EU General Safety Regulation', ki proizvajalcem novih avtomobilov v bližnji bodočnosti (2022/2024) nalaga obligatorno vgradnjo kopice asistenčnih sistemov, seveda ob izraziti 'skrbi' politikov za zdravje evropskega prebivalstva. Če bodo ob tem nekateri proizvajalci vgrajene elektronske 'invalidske opreme' (senzorji, kamere, radarji …) nesramno obogateli, nas pa pač ne sme skrbeti, ker itak živimo v časih neoliberalnega kapitalizma, kjer so kolateralne žrtve za uspeh peščice pač nujno potrebne.
Sedaj čakam samo še na sprejem predpisov, ki mi bodo med hojo zapovedali obvezno nošenje čelade in neprebojnega jopiča ter tudi obvezno nošenje para zložljivih bergel (ali pa invalidskega vozička …), da boste v slučaju morebitnega padca in posledičnih poškodb lahko morda celo sami poskrbeli zase in se obvarovali pred najhujšim. Seveda pa boste to povečano 'skrb' politikov za vaše zdravje tudi sami plačali, podobno kot v primeru obligatorno vgrajene 'invalidske opreme' (vsemogoči elektronski sistemi …) v vaših avtomobilih, za katero vas seveda nihče ne bo vprašal, če jo pri polni zavesti in osredotočenosti na vožnjo sploh potrebujete, ker je važno samo to, da vam jo vgradijo ter da jo plačate. Najbolj očiten primer kršitve svobode pa bo prinesla obligatorna vgradnja 'črne skrinjice', podprta z vgradnjo kamer in mikrofonov ter meritvami telemetrije, posledično bo proizvajalec vozila o vas vedel praktično vse, te podatke pa bo v slučaju potreb lahko posredoval (seveda ne brezplačno …) tudi zavarovalnicam, sodstvu in policiji, morda pa tudi privatnim detektivom …
Po mnenju Wilfrieda Steinerja, vodje razvoja računalniških programov in opreme v avstrijskem podjetju TTTech Group, ki v teh časih razvija 'Hardware & Software' za nekatere aktualne proizvajalce avtomobilov, so aktualni asistenčni sistemi namenjeni samo za povečanje vozniške pozornosti nad dogajanjem v bližini njegovega avtomobila, posledično se voznik ne sme zanašati na njihovo delovanje, temveč mora še naprej ostati osredotočen na vožnjo. V bistvu nam proizvajalci avtomobilov prodajajo 'meglo' v obliki kvázi samodejno delujočih sistemov, ki pa v praksi ne delujejo tako kot bi morali. In kaj naj normalen človek počne s 'samodejnim' sistemom, ki ni sposoben varnega 100-odstotnega samodejnega delovanja, temveč ga je potrebno cel čas nadzorovati? Poleg tega gre tu tudi za vprašanje odgovornosti v slučajih prometnih nesreč. Trenutno so za nesrečo vedno krivi ljudje, zato izraz samodejna vožnja sploh ni primeren. Primeren za uporabo in oglaševanje bo šele takrat, ko bodo odgovornost za nastalo nesrečo prevzeli proizvajalci avtomobilov, odnosno politiki (tega filma pa žal ne bomo nikoli videli …).
Steiner opozarja tudi na povečano število prometnih nesreč, ki so se v zadnjem času zgodile ravno zaradi vgrajenih asistenčnih sistemov in posledičnega naivnega zanašanja voznikov avtomobilov na njihovo 100-odstotno delovanje. Po njegovem mnenju ti sistemi, malikovani s strani neresnih novinarjev in marketinga, sploh še niso dorasli (delovanje senzorjev, obdelava pridobljenih podatkov in njihova interpretacija in posledično izvedeno samostojno računalniško manevriranje z vozilom …) vsem situacijam v prometu. Kot primer je podal tipično z IT 'kramo' otovorjenega današnjega predstavnika 'premijskih' (marketinška oznaka za avtomobile, ki so parkirani na vsakem mestnem vogalu …) vozil brez vgrajene kopice asistenčnih sistemov. Že v takšnem vozilu programska oprema vsebuje približno 100 milijonov kodnih vrstic. Če ob tem upoštevate strokovno ugotovitev, ki pravi, da ima tudi trenutno najbolje napisan računalniški program na vsakih 10.000 kodnih vrstic vsaj eno napako, potem ima lahko napisana programska oprema v 'premijskem' vozilu, ki je morda že parkirano v vaši garaži, najmanj 10.000 možnih programskih napak. S temi ugotovitvami se strinjajo tudi pri krovni avtomobilistični zvezi (FIA), kjer ugotavljajo tudi to, da so kupci sodobnih, z elektroniko dobro otovorjenih vozil premalo informirani s strani prodajalcev glede omejitev pri delovanju asistenčnih sistemov, kar posledično vodi v prekomerno zaupanje v delovanje takšnih sistemov.
Kot lep primer tega so omenili evforijo ob pojavu sistemov kot sta ABS in ESP, ker so bili nekateri vozniki prepričani, da bodo s parom takšnih sistemov lahko prelisičili fizikalne zakone. Seveda se je v praksi kmalu izkazalo, da temu ni tako. Enako velja tudi za senzorje, radarje in kamere, ker ti delujejo odlično samo v idealnih vremenskih pogojih, seveda ob predpostavki, da so redno očiščeni, redno vzdrževani in pravilno kalibrirani. Težava leži tudi v tem, da računalniški sistemi ob tem uporabnika ne opozorijo na to, da te naprave zaradi umazanije ali poslabšanih vremenskih razmer ne delujejo pravilno, posledično jim voznik zaupa in na koncu lahko sprejme kakšno napačno odločitev, ki pripelje do nesreče.
