Opis in fotogalerija

Tiguan je eden najbolje prodajanih Volkswagnovih modelov, tokrat smo ga preizkusili v njegovi prenovljeni različici. Tako s tehničnega kot kakovostnega vidika je na zelo visoki ravni, obenem je cenovno precej dostopnejši od premium predstavnikov tega razreda.

S svojimi 4,5 metra dolžine je prostoren, družinsko uporaben SUV. Na sprednjih sedežih je prostora resnično veliko, zaradi izdatnih nastavitev boste zlahka našli ugoden položaj za volanom, ne glede na telesno višino ali proporce. Stopalke, vključno z oporo za levo nogo, so na pravem mestu. Prostorno je tudi na zadnji klopi, če je ta potisnjena v zadnji položaj (sicer ne), prav tako je radodarno odmerjen prtljažni prostor, ki v osnovi sprejme 520, ob zloženih sedežih (ti so deljivi v razmerju 40 : 20 : 40, zlagati jih je mogoče tudi z vzvodi v prtljažniku) pa njegova prostornina naraste na 1.510 litrov. Manjši minus – dvojno dno ni del serijske opreme (v enem od doplačilnih paketov stane vsaj 300 evrov), zato je ob vratih precejšen rob. Zato pa velja še posebej pohvaliti veliko število predalov in odlagalnih mest za drobnarije – žepi v vratih so resnično zajetni, predal pred sovoznikom pa tudi hlajen.

Na bolj spolzki podlagi bi si morda želeli pogon na vsa štiri kolesa, ki avtomobil podraži za slaba dva tisočaka.

Armaturna plošča je klasično Volkswagnovska, natančno izdelana in z veliko mehke plastike tam, kjer je treba. Digitalni merilniki so pregledni in lahko berljivi, enako velja za osrednji infotainment, čigar zaslon premera osmih palcev po današnjih standardih sicer ni med največjimi, tudi nameščen je malce nižje. So pa zato meniji enostavni in logični (ter v slovenskem jeziku), delovanje gladko, grafika jasna in ostra. K sreči je za uravnavanje glasnosti avdio sistema klasičen vrtljivi gumb ostal (prav tako stikala na volanskem obroču), medtem ko so pri klimatski napravi to vlogo prevzeli neposrečeni, na dotik občutljivi drsniki in površina z navideznimi stikali. Po našem mnenju korak nazaj, zlasti kar zadeva funkcionalnost in varnost med vožnjo, saj pri upravljanju terjajo preveč voznikove pozornosti in umikanja pogleda s ceste. Zaradi zajetnih zadnjih stebričkov je preglednost nazaj nekaj slabša, a je zadnja kamera v paketu elegance del serijske opreme. Ob raznoraznih priključnih hibridih je klasičen dizelski motor pravi balzam – še posebej zato, ker je 2.0 TDI s 110 kW (150 KM) resnično dober. Z veliko zalogo navora v nizkih vrtljajih ne zahteva pretiranega priganjanja, ob tem je zelo dobro zvočno zatesnjen. Po občutku ni prav nič glasnejši od trivaljnega bencinarja v bavarskih priključnih hibridih (prosim, ne obesite se na decibele, gre za občutek med vožnjo). Samodejni dvosklopčni menjalnik s sedmimi stopnjami prenosa med vožnjo deluje hitro in tekoče, le ob manevriranju občasno malce cukne.

Klasične gumbe za uravnavanje klimatske naprave so žal nadomestili nerodni, na dotik občutljivi drsniki.

Ne glede na to je lega na cesti zelo zanesljiva in precej blizu ravni klasičnega osebnega avtomobila, saj dovolj čvrsto podvozje preprečuje kakšno pretirano pozibavanje ali nagibanje. Ne glede na to je vožnja zelo udobna, predvsem pri blaženju večjih cestnih neravnin (hitrostne grbine, na primer) podvozje odlično opravlja svoje delo. Volan je natančen, morda za odtenek premehak, a kot celota pušča zelo dober vtis. Za povrh je zvočna izolacija tudi sicer zelo učinkovita in zvokov s podvozja ter ceste skoraj ni slišati, pri višjih hitrostih je nekoliko več piša le okoli velikih (in preglednih) vzvratnih ogledal. Kot smo že v uvodu omenili, je tiguan zelo soliden na vseh področjih, a cenovno precej zanimivejši od premium razreda. Takšen, kot je bil testni, z zelo dobrim dizelskim motorjem in samodejnim menjalnikom DSG, stane slabih 37 tisoč evrov. Brez doplačilnih dodatkov na eni in popustov na drugi strani.