Opis in fotogalerija

Naj se sliši še tako hecno, a nissan qashqai je točno tak. Je električni avtomobil, ki pa ga ne polnimo prek vtičnice, temveč vanj točimo bencin kot v najbolj klasične jeklene konjičke. A gremo od začetka. Qashqai je bil pred približno 17 leti začetnik razreda relativno kompaktnih križancev. Postal je prava uspešnica in proizvodnja je komaj sledila povpraševanju. Njegova druga generacija v družbi takrat že številnih tekmecev ni bila več tako izvirna in ni pustila posebnega pečata. Tretja se je predstavila z nekoliko bolj drzno obliko in kakovostnejšo notranjostjo, a s precej okrnjeno motorno paleto. Ta je sprva vključevala le 1,3-litrski turbobencinski stroj z blago hibridno tehnologijo v dveh različicah moči, a z obljubo, da jo bo dopolnil polni hibrid e-power. Prvi je na testu (AF 278) naredil dober vtis, in sicer z uglajenostjo in udobjem, ki ju zagotavlja v kombinaciji z brezstopenjskim menjalnikom CVT, drugi pa nas je še bolj pozitivno presenetil. Zakaj?

6,8 litra bencina na 100 kilometrov je v povprečju zahteval na testu, najbolj varčen pa je v mestu, kjer brez težav porabi manj kot pet litrov.

Za oznako e-power se skriva tako imenovani serijski hibrid, pri katerem kolesa vselej poganja elektromotor, medtem ko motor na notranje zgorevanje prek generatorja ustvarja energijo zanj. Gre za 1,5-litrski turbobencinski trivaljnik, s pomočjo katerega sistem elektriko v pretežnem delu proizvaja sproti, saj je baterija s kapaciteto 2,1 kilovatne ure le malce večja kot pri večini samopolnilnih hibridov. Tu je še inverter, ki določa, ali gre energija kot izmenični tok neposredno v elektromotor ali pa se kot enosmerni tok shranjuje v baterijo. Ob tem bencinar, seveda, ne deluje vseskozi na enakih vrtljajih, kot smo vajeni pri generatorjih, temveč približno tako kot v klasičnih avtomobilih, le da to počne na svoj način in tudi precej učinkovito. Opremljen je namreč s sistemom, ki omogoča spreminjanje kompresijskega razmerja, s čimer spreminja število vrtljajev glede na potrebe. Ob tem se le ob hladnih zagonih oglasi z nekoliko nenavadnim zvokom v slogu omenjenih generatorjev, ki pa se kmalu umiri in nato deluje uglajeno in zadušeno, nekje iz ozadja. Avtomobil medtem vselej poganja elektromotor, ki je enake velikosti kot pri popolnoma električnih vozilih. Moč 140 kilovatov (190 KM) se ob tem prenaša na sprednji kolesi prek reduktorskega gonila s fiksnim prestavnim razmerjem. Rezultat so vozne lastnosti kot pri klasičnih električnih avtomobilih, z veliko odzivnostjo (zaradi hipnega navora) ter gladkim in uglajenim delovanjem vred.

Na drugi strani pa pri gospodarnosti te zanimive kombinacije ostane kakšen »če«. Namreč, če avtomobil uporabljamo predvsem v mestu, se poraba goriva brez težav giblje pod petimi litri na 100 kilometrov. Če pa se z njim vozimo pretežno po avtocesti, gre tudi proti osmim litrom. Naše testno povprečje je znašalo 6,8 litra, kar je sedem decilitrov manj, kot smo zabeležili pri blagohibridni različici in tako ne predstavlja bistvene razlike. Zato se bo nakup različice e-power, ob cenovnem pribitku v višini 4.400 evrov, zaradi manjše porabe goriva le redko komu izplačal. Za marsikoga (tudi za nas) pa bi lahko bil vreden nakupa zaradi vozne izkušnje, ki prinaša glavne prednosti električnega avtomobila, ne pa tudi njegovih glavnih slabosti. Pri slabostih imamo, seveda, v mislih omejen doseg in zamudno polnjenje. Pri pogonskemu sklopu e-power tega ni, saj za 700 kilometrov dosega zadostuje le standarden postanek na črpalki.

Med drugim je na voljo sistem e-pedal za vožnjo zgolj z uporabo pedala za plin, ki zaradi zmogljivega električnega pogona deluje zelo učinkovito.

Hibridni qashqai je tako zelo prijeten avtomobil. Prijeten pa ni le zaradi uglajenega pogona, temveč tudi zaradi notranjosti, ki je odeta v kakovostne materiale in opremljena z dovolj klasičnimi gumbi za praktično upravljanje glavnih sklopov, kot je klimatska naprava. Pritoževati se ne moremo niti nad multimedijsko napravo z logičnimi meniji in prijetno grafiko, ki deluje prek 31,2-centimetrskega (12,3-palčnega) zaslona na dotik. Nissanovega hibridnega križanca tako ne moremo priporočiti zato, ker bi bil posebej gospodaren, temveč zato, ker prinaša prednosti električnega z uporabnostjo klasičnega avtomobila. Torej brez hišne polnilnice, natančnega načrtovanja poti, vlečenja kablov in daljših postankov.