Opis in fotogalerija

Zadnjih nekaj minijev, ki sem jih vozil, je nosilo vsaj oznako cooper S, če že ne john cooper works, ki prinaša precej več kot 200 konj v manj kot štiri metre dolgem malčku, pravi petardi. Zato sem bil pred prevzemom tokratnega cooperja – in še to v večji, težji, športno-funkcionalni različici countryman – malce bolj zadržan.

Popolnoma neupravičeno. Okroglih 100 kW oziroma 136 konj, kolikor razvija prisilno polnjen bencinski trivaljnik, je sicer osnovna, a vseeno posrečena izbira v tem avtomobilu, ki kot celota ohranja dinamičen značaj. Tih, skoraj neslišen v nižjih vrtljajih, rahlo športnega zvena, a vseeno uglajen v višjih in prijetno odziven na pritisk na stopalko za plin ter prožen v širokem območju vmes. Dobro se ujame tudi z vsemi osmimi stopnjami samodejnega menjalnika, ki svoje delo opravlja hitro in mirno.

Med vožnjo je športno čvrst, a tistega »go-kart« občutka običajnega minija vseeno ne premore.

S pospeškom do stotice v manj kot desetih sekundah, pa tudi sicer, je vseskozi precej živahen in med vožnjo ves čas želi poudariti svoj dinamični značaj. Pelje se precej bolj čvrsto od drugih predstavnikov tega razreda, volan je prijetno natančen, podvozje pa za manjše nagibanje v zavojih razmeroma trdo in predvsem kratke, ostre udarce s ceste precej izrazito prenese na telesa potnikov. Pod črto, countryman je manj udoben od tekmecev.

Zato pa je v notranjosti prostorsko popolnoma primerljiv z njimi in za razliko od trivratnega minija ponuja uporabne zadnje sedeže, kjer je dovolj prostora za dva odrasla človeka, za otroka pa sploh. S 450 in 1.390 litri je pravzaprav dovolj velik tudi prtljažni prostor. Ob tem ohranja značilno minijevo notranje vzdušje, preplet nekaterih klasičnih elementov, kot so klecna stikala, in sodobnih prijemov v obliki zaslona namesto klasičnih merilnikov. Skratka, pravi mini od glave do peta, ki zna za povrh ustrezno poskrbeti za še enega ali dva dodatna člana vaše družine.