Opis in fotogalerija

Za novi oziroma prenovljeni coupe nikakor ne morem reči, da ne izgleda privlačno. Morda malo manj ekstravagantno kot nekoč, a zato toliko bolj agresivno in zrelo. Spredaj ga po zaslugi zašiljenih luči marsikdo rad primerja z viperjem, zadaj je nekdo celo omenil, da izgleda kot ferrari zaradi dveh narazen postavljenih izpušnih cevi, bočna linija pa ne skriva podobnosti s prejšnjo generacijo, na kateri tako ali tako sloni, saj ne gre za popolnoma nov model. No, še vedno je vsakomur hitro jasno, da gre 'le' za hyundai, vendar zna pustiti vtis.

Tako kot zelo privlačna notranjost. Kombinacija barv je zelo posrečena, sploh rdeče usnje na sedežih in vratnih oblogah. Svetleča plastika ne izgleda ceneno, čeprav bi bila izbira materialov lahko še malce kvalitetnejša, ker je celota sicer dobro sestavljena. Nova je za znamko po novem že kar značilna modra osvetlitev merilnikov in armaturne plošče. Na slednji so ohranili analogne merilnike, ki nimajo nobene praktične funkcije, saj navor med pospeševanjem verjetno nikogar ne zanima (itak je takrat vedno največji, če želite, da se avtomobil konkretno premakne), trenutna poraba pa bi bila lahko vključena v potovalni računalnik, ki prikazuje le doseg s trenutno količino goriva v tanku. Pa še pogled je potrebno odmikati s ceste, če želite videti, kaj se z njimi dogaja. Pač, nekaj šteje tudi (kratka) tradicija in nekaj veselja je potrebno pustiti sopotnikom. Jasno je, da kljub zasnovi 2+2 odraslim zadaj ne bo prav nič udobno, ampak takšni kupeji so mišljeni le za dva in njima bo kabina coupeja pisana na kožo. S povsem dovolj prostora in udobja ter še vedno dovolj velikim prtljažnikom, da tudi daljše poti ne bodo logistični podvig.

Voznik ima glede na zasnovo vozila (nizko sedenje, široki stebrički, visok zadek) kar dober razgled na zunanji svet in tudi namestitvi za volanom ni kaj posebej očitati. Počutje je dejansko športno, malo manj pa same vozne lastnosti. Volan na primer je športno trd pa mu manjka več občutka za filigransko natančnost. Podvozje je športno trdo pa vseeno preveč vzdolžno niha in se bočno nagiba. Vendar je opaziti napredek s prejšnjo generacijo, ker temu coupeju nos ne sili več tako očitno naravnost, hitrosti pa so lahko v ovinkih čisto spodobne. Seveda gre zasluga tudi 17-palčnim gumam, ki so pri tem paketu opreme serijske.

Morda vas bo še najmanj navdušil pogonski sklop, čeprav je takšnemu hyundaiju kar ustrezen. Dvolitrski bencinski agregat ima sodobno prilagodljivo krmiljenje ventilov, vendar premalo športne lastnosti. Vrtljaji padajo prepočasi, obenem pa vozniku daje vtis, da jih nima preveč rad. Vendar ga je prav proti rdečemu polju potrebno priganjati, če so želje po zmogljivostih večje, saj moči ni na pretek. So pa inženirji znali ustvariti dovolj privlačen globok zvok v kabini pri nizkih vrtljajih. S hitrostjo hrup kar precej naraste, zato bi še kako prav prišla šesta prestava v petstopenjskem menjalniku, ki se zdi danes že kar zastarel v takšnem tipu avtomobila. Obenem bi bila verjetno tudi poraba malce nižja, saj s povprečno enajstimi litri na sto kilometrov nikakor ni majhna, vendar tudi ne kritično velika; če je voznik manj zahteven, bo dovolj devet litrov.

Korejci so vedno znali ponuditi bogat paket za ugodno ceno, kar k sreči še vedno velja. Privlačno oblikovani coupe dejansko izgleda dražje, v resnici pa celo z usnjenim oblazinjenjem, 17-palčnimi platišči, klimatsko napravo, štirimi zračnimi vrečami, ESPjem in dvolitrskim motorjem komaj preseže mejo 20 tisoč evrov, česar pri konkurenci ne boste našli. Tudi z lučjo pri belem dnevu ne.