Passat iz Gelsenkirchna

Opel Kapitän (1948-1950)

Opel Kapitän (1950-1953)

Opel Kapitän (1953-1955)

V Nemčiji so pred kratkim odprli arhive enega izmed najbolj znanih nemških novinarjev, ki je napisal veliko tekstov in knjig o nemški avtomobilski industriji. Leta 1941 rojeni Hanns-Peter Thyssen von Bornemisza (alias Hanns-Peter Rosellen) nam je pred kratkim omogočil vpogled v njegovo bogato zakladnico informacij, kjer lahko najdemo tudi veliko zanimivih in prej nikoli objavljenih anekdot. Tokrat se bomo posvetili passatu, vendar ne Volkswagnovemu serijskemu modelu, ki ga poznamo že od leta 1973, temveč skoraj neznani nemški znamki osebnih avtomobilov in kasnejši maloserijski limuzini znamke Opel z modelno oznako kapitän, ki je bila oblečena v karoserijo znamke Passat.

Kurt Faust, nemški inženir in prebivalec mesta Krefeld, se je po končani drugi svetovni vojni odločil za lastno proizvodnjo traktorjev in motociklov, ki so večinoma nastajali ob uporabi sestavnih delov iz odsluženih in poškodovanih vojaških vozil, ki jih v Nemčiji v drugi polovici leta 1945 ni primanjkovalo. Leta 1952 se je Faust odločil za nov korak v njegovi poslovni karieri, ker je takrat ob uporabi moderne 'ponton' filozofije ustvaril prvi vozni prototip približno 3,6 metra dolgega 'fastback' kupeja, ki mu je dal ime passat. Istočasno je na območju mesta Gelsenkirchen pričela nastajati tovarna Passat-Werk, kjer bi nove passate s karoserijami iz aluminija in nosilnimi okvirji iz jeklenih cevi tudi izdelovali. Navdih za ta avtomobil je Faust takrat poiskal pri tedanjih ameriških proizvajalcih vozil, ki jih druga svetovna vojna v bistvu ni ravno prizadela, zato so v ZDA v tistem času že lahko preizkušali nove ideje in eksperimentirali z obliko avtomobilov.

Zato je prototipni passat opremljen s samo eno sedežno vrsto (širina sedežne klopi: 140 cm), ki je lahko istočasno sprejela 3 ljudi, ker se je prestavna ročica pod vplivom tedanjih ameriških smernic preselila v bližino volanskega obroča. V zadku prvotnega passata se je skrival 0,6-litrski bencinski motor znamke Zündapp v povezavi s 3-stopenjskim ročnim menjalnikom, ki je kompaktni prototipni kupe lahko pognal do največ 90 km/h. Prvi odzivi potencialnih kupcev so bili neverjetni, zato je Faust že pričel verjeti v to, da bo v kratkem času lahko zagnal proizvodnjo serijskega modela. Vendar se je tudi v tej zgodbi zataknilo pri denarju, ker je imel Faust za vratom še nekaj ljudi, ki jim je dolgoval denar. Takrat se je v zgodbi o prvem passatu pojavil trgovec Heinz Elschenbroich, ki je Faustov dolg odpisal, vendar šele po prevzemu lastništva nad znamko Passat. Do zagona serijske proizvodnje ni prišlo nikoli, čeprav so bili med botri nove tovarne tudi tedanji mestni veljaki, ki so podjetnemu nemškemu paru celo brezplačno odstopili zemljišče, kjer naj bi stala nova tovarna za proizvodnjo modela passat in še manjšega modela z oznako aeolus.

Namesto tega se je Elschenbroich napotil v Rüsselsheim, kjer je vodilnim pri znamki Opel ponudil 'ponton' modernizacijo karoserij pri njihovem prestižnem modelu kapitän, ker so leta 1948 ponovno zagnali linije, kjer je nastajal predvojni model te prestižne limuzine, ki so jo prvič predstavili že leta 1938. Podobne težave, povezane predvsem z zastarelostjo modelov so takrat pestile tudi vse ostale nemške proizvajalce, ker je druga svetovna vojna zavrla razvoj in izdelavo novih serijskih modelov avtomobilov. Ideja o modernizaciji karoserij se je prijela, ker naj bi ducat Oplovih kapitanov tudi dejansko preoblekli v nove karoserije. Kupci so ob tem prejeli bolj sodobno oblikovano štirivratno limuzino s klasičnim 'notchback' (stopničasti zadek) zadkom ter nakazanim oblikovalskim detajlom ('Heckflosse' alias 'Fintail'), ki je postal značilen za kasnejše limuzine (serije W110, W111 in W112) znamke Mercedes-Benz. Leta 1953 se je zaključila tudi življenjska pot znamke Passat, ker so pri znamki Opel takrat predstavili lastnega kapitana s pontonsko karoserijo.

Zasluge za razkritje teh pozabljenih zgodb moramo pripisati nemškemu trgovcu s kmetijsko mehanizacijo, ki mu kljub odštetim 4.000 nemškim markam ni nikoli uspelo postati uradni zastopnik znamke Passat. Romanus Müthing je moral ta denar odšteti za nakup lastnega primerka modela passat, ki bi v njegovem salonu privabljal kupce. Vendar avtomobila in denarja ni nikoli več videl …