Autobianchi Primula (druga serija)
Autobianchi Primula Coupé
Leta 1964 se je na avtomobilistični sceni pojavil tedaj izredno napredni izdelek znamke Autobianchi, ki ga lahko mirne duše označimo kot 'pradedka' vseh današnjih kompaktnih avtomobilov iz evropskega B segmenta (supermini), ker se kompaktna primula lahko pohvali s kombilimuzinsko zasnovo ter prednjim pogonom v kombinaciji s prečno nameščenim pogonskim sklopom.
Čeprav so se Fiatovi konstruktorji proti koncu tridesetih let prejšnjega stoletja pričeli ukvarjati tudi z idejo o avtomobilu s prednjim pogonom, so bili prvi sadovi takšnega razmišljanja vidni šele leta 1948, ob predstavitvi fiata 1100. Ta serijski fiat nima prednjega pogona, ima pa premišljeno zasnovano vzmetenje prvih koles, ker so konstruktorji ob tem ustvarili dovolj prostora za morebitno vgradnjo pogonskih gredi. Posledično so to konstrukcijo lahko uporabili tudi pri zadnjem vzmetenju in pogonu aristokratsko športnega fiata V8, svoj prostor pa je našla tudi v prvi generaciji terensko orientirane campagnole. Zgodba se je spremenila šele na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je legendarni Dante Giacosa od tedanjega vodstva koncerna FIAT dobil soglasje za razvoj prototipnih avtomobilov s prednjim pogonom, ker naj bi ustvaril naslednika modela 1300/1500, vendar so Italijani kasneje to idejo opustili, vendar le v povezavi z znamko FIAT, ker so našli bolj ustrezno zamenjavo v obliki fiata 124.
Namesto tega je tedanje vodstvo koncerna FIAT dovolilo razvoj dveh Autobianchijevih prototipnih modelov s prednjim pogonom, ker sta znamki Autobianchi tedaj v koncernu FIAT pripadali dve pomembni vlogi (izdelava in razvoj premijsko orientiranih serijskih modelov na tehnološki platformi Fiatovih serijskih modelov ter vloga 'poskusnega zajčka' glede implementiranja novih karoserijskih in tehničnih konceptov …). Tako sta se že leta 1961 pojavila dva povsem nova prototipna autobianchija (projekt 109 (primula) in 123 (A111)), ki sta kasneje pristala tudi v serijski proizvodnji. Kot prvi se je pojavil 3-vratni prototip z oznako projekt 109 E1, ki se je leta 1964 v zadnji evolucijski prototipni različici (E3) spremenil v serijsko primulo. Ob tem Italijani sploh niso prav dosti spreminjali oblike, ki so jo predstavili že pri prvem prototipu. Več dela so imeli z vgradnjo spredaj prečno nameščenega pogonskega sklopa, ki je sicer posnemal zasnovo originalnega minija (prečno nameščen pogonski sklop), vendar z razliko, ker sta se Dante Giacosa in profesor Antonio Fessia takrat odločila za ločeno mazanje in tudi ločeni ohišji motorja in menjalnika, pri miniju so Britanci za mazanje obeh sklopov, ki sta združena v eno enoto, uporabljali enako olje.
Vendar sta oba italijanska konstruktorja ob tem naletela na težavo, ker je bil predvideni pogonski sklop iz fiata 1100 D ob prečni vgradnji enostavno preširok, čeprav so Italijani ob razvoju primule razširili karoserijo na skrajne, še dopuste meje. Za rešitev v obliki različno dolgih pogonskih gredi in drugačnega delovanja sklopke je poskrbel Ettore Cordiano. S tem konceptom se je širina pogonskega sklopa (motor + menjalnik) zmanjšala za približno 100 mm, posledično so ga lahko vgradili v motorni koš avtomobila, ki se je kasneje predstavil kot serijski autobianchi primula (dolžina: 3785 mm, širina: 1578 mm, višina: 1400 mm, medosna razdalja: 2300 mm). Ob predstavitvi se je primula uvrščala med tedaj izredno napredne avtomobile, tudi zaradi kombilimuzinske karoserijske zasnove, ki jo je leta 1961 v velikoserijsko proizvodnjo vpeljala prva 'katrca' (renault R4), ki pa v bistvu ni prava kombilimuzina, ker se z bolj pokončno nameščenimi vrati prtljažnika spogleduje predvsem s klasičnimi karavani, podobno kot zadnja generacija Fiatove crome. Na tedanjem tržišču je obstajal še en podoben 3-vratni avtomobil (austin A40 (1958-1961)/ innocenti austin A40S combinata (1962-1967), za oblikovanje je poskrbela oblikovalska hiša Pininfarina …), ki je resnično zelo podoben modelu primula, za pravi preboj kombilimuzin pa je poskrbel šele srednjerazredni renault 16 (spiritualni predhodnik današnje lagune) iz leta 1965.
Med pravimi posebnostmi modela primula velja omeniti vgradnjo štirih zavornih diskov, to je eden prvih resnično kompaktnih serijskih avtomobilov s takšnim zavornim sistemom, poleg tega je bila primula tudi bolje opremljena in bolj kvalitetno izdelana kot večina tedanjih serijskih fiatov, vse to pa se je seveda odražalo tudi pri prodajni ceni, ki je bila višja kot pri fiatu 1100 (spiritualni predhodnik modela 128). Na začetku so bili kupci deležni vgradnje 1,2 litrskega pogonskega skopa iz fiata 1100, ki ga je leta 1968 nadomestil motor iz fiata 124 (1,2-litra, 44 kW/60 KM), kupcem 2-vratne kupe različice so ponujali tudi različico s 65 KM (48 kW), kasneje so v ponudbo obeh karoserijskih različic (kombilimuzina in 'fastback' kupe) dodali še motor fiata 124 special (1,4-litra, 70 KM (52 kW) pri 5200 (5400 v primeru fiata) vrtljajih v minuti). Obstajala pa je tudi manj športna, vendar pa veliko bolj praktična 5-vratna različica modela primula, ki so ga Nemcem ponujali kot NSU FIAT primula. Do zaključka proizvodnje modela primula v letu 1970 je nastalo približno 75.000 primerkov avtomobila s pogonsko zasnovo, po kateri se še danes zgleduje večina modernih predstavnikov evropskega B segmenta.
Danes še skoraj pozabljeni italijanski avantgardist je pomemben še iz enega razloga, ker je tlakoval pot vsem kasnejšim fiatom s prednjim pogonom, predvsem pa fiatu 128, ki smo ga po zaslugi kragujevške licence zelo dobro poznali tudi Jugoslovani, vendar v povezavi s slabšo kvaliteto uporabljenih sestavnih delov in tudi občutno slabšo kvaliteto izdelave. Prvo kombilimuzino znamke FIAT smo dobili šele s prihodom 3-vratne verzije modela 127, ki je na začetku obstajal samo v 2-vratni 'fastback sedan' različici, zato ne verjemite današnjim 'poznavalcem', ki v vsakem 'fastback' avtomobilu prepoznajo pravi kupe, ker jim očitno še ni jasno, da že zelo dolgo (približno od leta 1935) obstajajo tudi 'fastback' limuzine …
Innocenti Austin A40S Combinata
