Pri znamki Maserati so v teh dneh obudili spomin na legendarni serijski 2+2 model indy, ker so 1. julija leta 1969 primerno bogatemu kupcu dostavili prvi serijsko izdelani primerek tega elegantnega aristokratskega kupeja, ki je takrat predstavljal logično nadaljevanje tržno uspešnega modela ghibli.
Leta 1968 so imeli zaposleni pri znamki Maserati veliko razlogov za veselje, ker so v tem letu s pestro modelno ponudbo (modeli ghibli, mexico, mistral, quattroporte in sebring) postavili nov prodajni rekord (približno 700 prodanih novih avtomobilov) znamke. Ker so se Italijani dobro zavedali dejstva, ki pravi, da se železo kuje vroče, so leta 1968 na avtomobilskem salonu v Torinu prvič pokazali 2+2 (sedežna konfiguracija) prototip modela indy, ki na prvi pogled deluje kot evolucija samo 2-sedežnega modela ghibli, ki je ob rojstvu leta 1966 osupnil svet. To potrjuje tudi informacija novinarjev revije 'Auto, Motor und Sport', ki so ob testiranju tega avtomobila v Nemčiji ugotovili, da je imel kovinsko zeleno obarvani testni ghibli med tedanjo nemško populacijo status pravega božanstva, ker je v javnem prometu prejel toliko pozornosti in pogledov s strani različnih opazovalcev, da je ob tem dostikrat zastal celoten cestni promet v njegovi okolici …
Tako smo leta 1969 dobili nov serijski model indy, ki so ga oblikovali pri tedaj še samostojni oblikovalski hiši Vignale. Novi italijanski aristokratski kupe se je prvič predstavil javnosti pod žarometi tedanjega ženevskega avtomobilskega salona. Na začetku je model indy (dolžina: 4.740 mm, širina: 1.760 mm, višina: 1.220 mm, medosna razdalja: 2.600, masa avtomobila: 1670 kg) premikal vgrajeni atmosferski bencinski 8-valjnik s 'samo' 4,1 litra delovne prostornine (231 KM (170 kW) pri 5.000 vrt/min, nekateri viri ob tem omenjajo razpoložljivih 260 KM (191 kW)), ki ga je lahko pognal do 246,7 km/h (0-100 km/h: 8,2 sekunde, meritve revije 'Auto, Motor und Sport'). Temu primerna je bila tudi testna povprečna poraba goriva (20,5 litra). Kasneje so se pojavile še močnejše različice tega modela, ker so Italijani že leta 1970 predstavili verzijo z vgrajenim 4,7-litrskim motorjem ter elektronskim vžigom znamke Bosch. V tem primeru je imel uporabnik na voljo 290 KM (213 kW), kar je zadostovalo za doseganje največje hitrosti v območju 280 km/h.
Že leta 1971 so predstavili še močnejšo verzijo modela indy z vgrajenim 4,9-litrskim bencinskim 8-valjnikom, ki je uporabniku lahko ponudil 300 KM (220 kW). Leta 1973 so v vse različice modela indy pričeli serijsko vgrajevati tudi klimatske naprave, samodejni menjalnik, servo volan in radio so ostali na seznamu opreme za doplačilo, medtem ko je bilo usnjeno sedežno oblazinjenje del serijske opreme. Do zaključka proizvodnje v letu 1975 se je za nakup takšnega maseratija odločilo točno 1.104 kupcev. Med kupci je bila najbolj priljubljena prva serija (440 prodanih primerkov), nekoliko manj prodanih primerkov (364) prihaja iz druge serije, najmanj so prodali predstavnikov tretje serije (300 prodanih vozil). Za majhne prodajne številke je zaslužna predvsem visoka prodajna cena modela indy, ker ste morali leta 1971 za predstavnika prve generacije v Nemčiji odšteti točno 69.387 nemških mark (malenkost manj kot za model ghibli …). Jaguarjev e-type je bil takrat ob primerjavi že smešno poceni ('samo' 37.750 nemških mark), prav 'nizkocenovno' pa je ob primerjavi z indyjem izpadla prodajna cena tedaj najdražjega serijskega BMW-ja (kupe 3.0 CSi (144 kW/200 KM)), ker ste ga dobili že za 29.440 nemških mark …
