Lagonda V12 Rapide Sedanca Coupe by James Young (1938)
Jensen FF (1966)
Rover P5 B Coupe
Leta 1961 se je na avtomobilistični sceni pojavila nova britanska aristokratska limuzina, ki je obudila legendarno predvojno modelno oznako znamke Lagonda, ker so pri njenem tedanjem lastniku (znamka Aston Martin) s tem prestižnim avtomobilom želeli konkurirati predvsem znamki Rolls-Royce.
V ozadju te zgodbe se skriva David Brown, bogati britanski podjetnik, ki so mu bogastvo položili že v zibelko. Kasneje (med drugo svetovno vojno) je Brown zaslužil še več denarja, predvsem z izdelavo traktorjev in menjalnikov. Posledično si je v februarju leta 1947 omislil nakup (za znamko je odštel 20.500 britanskih funtov …) tedaj obubožane avtomobilske znamke Aston Martin, za katero nekateri poznavalci pravijo, da v prvih 44. letih obstoja ni ustvarila prav nič pretresljivega na štirih kolesih. Čez nekaj mesecev je Brown postal še lastnik aristokratske znamke Lagonda. V tem primeru je bogati Britanec odštel približno 50.000 britanskih funtov.
Zakaj si je Brown omislil še nakup avtomobilske znamke kot je Lagonda? Tisti, ki se res spoznajo na avtomobile, vam bodo povedali, da je znamka Lagonda leta 1938 ustvarila legendarni serijski model V12, ki ga mnogi opisujejo kot najboljši predvojni 4-kolesni izdelek britanske avtomobilistične industrije, ki je s prestižem in odlično konstrukcijo z lahkoto zasenčil tedanje izdelke znamke Rolls-Royce, poleg tega je znamka Lagonda tudi eden izmed zmagovalcev vztrajnostne dirke v Le Mansu, kjer so Britanci slavili leta 1935. Tako je Brown leta 1961 poleg znamke Lagonda obudil še predvojno modelno oznako rapide, ki se je na izdelkih znamke Lagonda pojavila leta 1935.
Ob ustvarjanju prestižne in zelo zmogljive limuzine (dolžina: 4966 mm, širina: 1765 mm, višina: 1422 mm, medosna razdalja: 2896 mm, masa avtomobila: 1715 kg) se je Brown povezal z Italijani, točneje karoserijsko in oblikovalsko hišo Touring, kjer so pred tem že poskrbeli za oblikovanje in izdelavo karoserij za model DB4 (aston martin). Ker je bil to čas, ko je imel prednji dvojni par glavnih žarometov vlogo trendne opreme, so Italijani poskrbeli za oblikovanje prednjega dela avtomobila v tedaj priljubljenem 'chinese eyes' stilu, medtem ko je zadek oblikovan v stilu aston martina DB4 (vendar ne v pogledu strešne konstrukcije). Tako smo dobili zelo elegantno limuzino z nizko odmerjeno višino strešnih stebričkov in kabinskih oken, ki bi jo neresni novinarji danes označili kot 'štirivratni kupe' (izum marketinga, ki s strokovnim pojmovanjem pojma kupe nima nobene zveze …), odnosno 'Gran Coupé' …
Nekoliko kasneje (leta 1962) je nastal tudi legendarni 4-vratni rover P5 B coupé, kjer so Britanci uporabili podoben trik (malenkostno bolj položno vetrobransko in zadnje kabinsko okno, nižja strešna konstrukcija kot pri limuzini P5 …). Tako smo že leta 1962 dobili prve vaške posebneže, ki so klasično 4-vratno limuzino oglaševali kot kupe. Nemški 'izumitelji' te neresne karoserijske kategorije so se pojavili šele leta 2004 (zavajanje kupcev s strani znamke Mercedes-Benz …) ob predstavitvi 4-vratne 'fastback' limuzine iz razreda CLS, enako velja tudi za uporabo sistema ABS (Dunlop Maxaret ABS), ker se je prvi tako opremljen serijski avtomobil (jensen FF), ki je bil istočasno tudi prvi serijski civilni avtomobil (športna limuzina) z vgrajenim 4x4 pogonom pojavil že leta 1966. Tudi v tem primeru se pri znamki Mercedes-Benz 'kitijo s tujim perjem'.
Lagonda rapide je v bistvu samo podaljšana (+ 16 palcev), 4-vratna različica aston martina DB (David Brown) 4, posledično je ta aristokratski kupe prispeval tudi 4,0-litrski 6-valjni bencinski pogonski sklop, ki je pri 5000 vrtljajih v minuti lahko mobiliziral 176 kW (239 KM/236 bhp) pogonske moči ter 359 Nm motornega navora pri relativno visokih 4000 vrtljajih v minuti. Tako motorizirana limuzina s karoserijo iz aluminija je lahko drvela z največ 209 km/h (0-100 km/h: 8,2 sekunde), takšna hitrost je bila leta 1961 nepojmljiva za večino tedanjih uporabnikov avtomobilov. Za uspešno zaviranje so skrbeli 4. zavorni diski ob povezavi s servo zavorami, medtem ko je za pretikanje skrbela 3-stopenjska avtomatika znamke Borg Warner, čeprav si je kupec lahko omislil tudi vgradnjo 4-stopenjskega ročnega menjalnika.
Lagonda rapide je takrat utelešala 'gentlemen's club' na kolesih, predvsem z vgradnjo najboljših materialov (orehov les in pravo usnje), prednjim parom električno pomičnih stekel, daljinskim odpiranjem (mehansko) pokrova 75-litrskega bencinskega rezervoarja, vgradnjo radia z električno pomično anteno in setom piknik mizic za potnika na zadnjih sedežih. Ponudbo je zaokrožilo še ločeno (spredaj in zadaj) ogrevanje in prezračevanje potniške kabine. Vse skupaj pa seveda ni bilo poceni, ker je kupec za takšno limuzino plačal več (+ 5000 britanskih funtov, odnosno + 25 %) kot za aston martina DB4. V Švici je takšna lagonda olajšala kupca za približno 52.000 švicarskih frankov, kar je bila v času proizvodnje tega modela (1961-1965), zelo lepa vsota denarja. Temu primerna je tudi 'naklada' tega modela, ker so kupcem dostavili samo 55 takšnih prestižnih limuzin.
Kultnemu statusu tega avtomobila pa je primerna tudi zvestoba in občudovanje lastnikov, ker poznavalci ocenjujejo, da je v današnjem času v obtoku še vedno 48 primerkov tega redkega in dragega avtomobila. Za takšno lagondo v odličnem stanju boste v današnjem času odšteli približno 250.000 ameriških dolarjev.
